Avtor: Matija Maver
12. 4. 2026, 17.08
Pogačar in van Aert sta sama prišla na zaključni del na velodromu v Roubaixu, tam pa je bil močnejši Belgijec, ki je prvič slavil v “severnem peklu”.
“To mi pomeni vse. Ta cilj sem si želel uresničiti od leta 2018. Tadej me je res mučil, a sem se držal načrta. Takšen ciljni sprint sem velikokrat opravil v sanjah in pripravah,” pa je v prvem odzivu organizatorjem povedal van Aert.
“Tako kot drugi sem imel sam veliko težav, tri predrte zračnice in menjave koles. Ko sem ostal z Woutom, nisem imel pravih nog. Ko sem videl, da se ga ne morem otresti na tlakovanih odsekih, sem 99-odstotno vedel, da bo težko zmagati. V ciljnem sprintu sem sicer poskusil vse, a so bile noge kot špageti,” je po svojem šele drugem nastopu na tej preizkušnji organizatorjem povedal Pogačar.
Dirka je tudi letos postregla s skupno 258,3 km dolgo traso ter s 54,8 km prašnimi tlakovanimi odseki. Za Pogačarja in ekipo je potekala po načrtih vse do 120 km pred ciljem. Pred tem je narekovala močan ritem na zahtevnih sektorjih in svojega kapetana držala na prvih pozicijah, nato pa je Slovenca ustavil prvi defekt.
Zaradi več različnih skupin po trasi je tudi avto ekipe do Pogačarja potreboval precej časa, zato je nekaj kilometrov Slovenec dirkal na kolesu podporne ekipe mehanikov. Po menjavi kolesa pa se je z minuto zaostanka vendarle začel lov na vodilno skupino z ostalimi favoriti.
Toda stika mu kar nekaj časa ni uspelo vzpostaviti, za nameček pa je 104 km pred koncem pospešil še prvi favorit, Nizozemec Mathieu van der Poel (Alpecin-Premier Tech), in razbil skupino vodilnih na več delov. Pogačar je imel tako 100 km pred ciljem 20 sekund zaostanka, a se je spet priključil vodilni skupini pred arenberškim jarkom 98 km do konca.
Takrat pa so se začele težave za van der Poela, ki je prav tako moral zaradi tehničnih težav zamenjati kolo, a pri tem izgubil dve minuti. Pozneje je pridobil približno pol minute proti skupini Pogačarja, ki pa je 72 km pred ciljem moral znova zamenjati kolo zaradi nove težave z zadnjo gumo.
Tako je Slovenca spet čakal lov na vodilno četverico, to je ujel 68 km pred ciljem, skupaj so držali van der Poela približno minuto za sabo, se je pa vodilnim s še dvema znova pridružil van Aert, ki je imel tudi sam težave s predrto gumo.
Van der Poel se ni predal in še zmanjšal zaostanek za nove pol minute, se še bližal, nakar sta spredaj pospešila van Aert in Pogačar in prednost spet dvignila na približno 40 sekund.
Skupaj sta složno vozila do 20 km pred ciljem, Pogačar pa je nato nekajkrat poskusil na zahtevnih sektorjih. Van Aert nekaj časa ni več menjaval s Pogačarjem, ta pa je nato napadel na težkem odseku 17 km do cilja, toda Belgijec se ni dal in pozneje začel spet tudi menjavati Pogačarja.
Posledično sta lahko znova ohranjala zasledovalce na relativno varni razdalji in je kmalu postalo jasno, da bosta o zmagi odločala med sabo. To sta opravila na slovitem velodromu v Roubaixu, kjer je imel več moči 31-letni van Aert, ki je dosegel svojo 52. zmago in drugo na spomenikih (Milano-Sanremo 2020). Tretji je bil Belgijec Jasper Stuyven (Soudal Quick-Step), van der Poel pa je bil četrti.
Pogačar ostaja pri skupno 111 zmagah in ga še vedno le Pariz – Roubaix loči od zmag na vseh petih največjih enodnevnih dirkah, potem ko je letos prvič slavil na dirki Milano – Sanremo. Skupaj ima 12 zmag na spomenikih, kar ga že pri 27 letih uvršča na drugo mesto večne lestvice.
Le trem Belgijcem je doslej uspelo osvojiti vse spomenike, to so Rick Van Looy, Eddy Merckx, rekorder z 19 zmagami, in Roger De Vlaeminck. Vendar od zadnjega tovrstnega mejnika mineva že skoraj 50 let (1977).
Na dirki so nastopili še trije Slovenci. Žak Eržen (Bahrain Victorious) je bil 58. (+8:22), njegova moštvena sotekmovalca Matej Mohorič in Matevž Govekar pa preizkušnje nista dokončala.
Naslednji spomenik bo na sporedu čez dva tedna, in sicer Liege-Bastogne-Liege.
Vir: STA
Foto: Guliver Image/Vincent Kalut
