Avtor: Nejc Mravlja
17. 2. 2026, 08.54
Razvpiti Španec je komaj štirinajst dni trener v nemškem prvenstvu, a je v tem kratkem času navrgel več zveneče-perečih izjav kot večina njegovih kolegov v vsej karieri. Rierov slog igre? Neusmiljeno ofenziven. »Če smo dosegli dva gola, hočemo tretjega. Če smo zadeli trikrat, želimo še četrtič.« Njegova največja prednost? Sposobnost motiviranja igralcev. “Če igralcem rečem, naj skočijo z balkona, bodo skočili.” Njegova analiza debija na klopi hessenških orlov proti Unionu iz Berlina (1-1)?
View this post on Instagram
Riera v Bundesligo prinaša svež veter … vsaj retorično. Toda padec majorškega meteorita v srce Evrope ni brez tveganja: samozavest se pri strokovnjakih, kot je on, ob izostanku rezultatov hitro prelije v aroganco. Najbolj nazoren primer iz nedavne nemške nogometne preteklosti je Sandro Wagner, ki je tudi po nastopu funkcije trenerja Augsburga navdušeno sejal duhovite pripombe, kot da še vedno sedi za mikrofonom nemške športne televizije, a je svoj krstni polnopravni strokovni prvoligaški mandat v Fuggerjevem mestu izgubil z nadzvočno hitrostjo.
Zato je bila zadnja zmaga nad Borussio Mönchengladbach (3-0) za Alberta Riero še toliko pomembnejša. Eintracht si je v soboto priigral svoj prvi uspeh v novem koledarskem letu, a se ni uspel znebiti grenkega priokusa. V nadaljevanju bomo v kratkih obrisih ponazorili, zakaj ima bivši trener Celja s sodelavci in igralci pred seboj še precej dela.
Jasne predstave, a nenavadna postavitev
O tem, kako naj bi izgledal Rierov Eintracht, 43-letnik ni pustil nobenega dvoma. Španec stavi na napadalen nogomet z veliko posesti žoge, povsem v slogu svojih rojakov Pepa Guardiole in Luisa Enriqueja. V ospredju je jasna pozicijska kontrola nad vsebino, v kateri vsak igralec obvladuje svoj prostor. Zametki poglavitne paradigme so bili vidni že na prvih dveh tekmah pod novim trenerjem.
Proti Unionu se je Eintracht izkazal z več kot 70-odstotno posestjo žoge. Lastnost, ki je šla z roko v roki z defenzivnim pristopom Berlinčanov; proti Borussii Mönchengladbach je bil ta delež precej nižji (slabih 44 odstotkov). Toda tudi na tej tekmi je bila ob posesti žoge zelo opazna premišljena razporeditev po igrišču. Brez žoge se Eintracht postavi v sistem 1-5-2-3, ob tekmečevem pritisku pa se brani v postavitvi 1-5-4-1. Obe formaciji so orli uporabljali že pod Rierovim predhodnikom Dinom Toppmöllerjem.
Nova pa je razporeditev ob posesti žoge: v osnovi napadalno naravnano desno krilo Ayoube Amaimouni-Echghouyab – Nemci so ga zaradi zanje neizgovorljivega imena in priimka prekrstili kar v ”Juppa” –, ki je proti žrebičkom iz Mönchengladbacha zaigral na desnem boku, se je iz obrambe premikal zelo visoko naprej, medtem ko se je levi bočni branilec Nathaniel Brown sočasno pomaknil v sredino, kjer je z obema vezistoma in režiserjem Marijem Götzejem oblikoval karo. Tako je nastala postavitev 1-3-karo-3; različica, ki je nemška prvoligaška konkurenca praviloma ne uporablja.
Ta pristop osvežuje in krepi predvsem Eintrachtovo sredino igrišča: Brown in Ritsu Doan pokrivata medprostore, medtem ko Götze kot namišljena gibljiva desetka uživa dovolj ustvarjalne svobode. Pokazatelj več, da orli želijo graditi igro pretežno skozi sredino in tam začenjati s tkanjem napadalnih kombinacij. Če se nasprotnik tu zgosti, s tem odpre prostor Eintrachtovim krilnim igralcem. Ideja, ki očitno deluje. Prav po tej poti sta padla prva sobotna zadetka proti Borussii.
Še ne povsem utečena prevlada s posestjo
Vendar ta pristop še zdaleč ne deluje brez porodnih krčev. Žrebički so v soboto z ravno prav odmerjeno agresivnostjo zapirali Eintrachtovo pripravo napadov in – z izjemo prvih dveh prejetih zadetkov – dopuščali le malo priložnosti po omenjenem vzorcu. Desni bočni branilec gostov Jens Castrop se je sprva trudil vedno znova pomikati proti sredini, da bi s tem izenačil številčno premoč domačinov, in se v nadaljevanju trajno preselil v zvezno vrsto, kar je imelo za SGE bolečo posledico: Rierov igralski ansambel je presenetljivo pogosto izgubljal žogo že v zgodnji fazi priprave napada.
Za nameček se je Eintracht moral spoprijeti z zgodnjim slovesom poškodovanega napadalca Arnauda Kalimuenda. Rieri je tako zmanjkalo klasičnih devetk, zato je na neobičajnem položaju hočeš nočeš moral nastopiti sicer obrambni vezist Mo Dahoud, kar je orlom pričakovano odvzelo globino v igri. Čeprav so ob polčasu vodili z 2-0, je imela Borussia premoč v posesti in si priigrala nekaj neizkoriščenih priložnosti.
Orjaški izziv
Za Riero je dobro, da se lahko po olajšujoči sobotni zmagi opre na drugo prednost: Eintracht je prvič po dobrih dveh mesecih ostal brez prejetega zadetka. Jasna razporeditev je pomagala predvsem v igri brez žoge: v sistemu 1-5-2-3 so Frankfurtčani delovali neprebojno. Predvsem pa jim je uspelo zapreti sredino igrišča. Ko se je Castrop dokončno pomaknil v sredino, je v obrambi nastala vrzel, zato so bili gostje prisiljeni igrati po bokih, kjer pa so ostali razmeroma benigni.
Končni izid (3-0) nakazuje, da je Riera izrečene besede podkrepil z dejanji. Toda tekma nikakor ni bila tako premočrtna ali enoznačna, kot kaže njen rezultat. Brez v tej sezoni že ničkolikokrat utemeljeno kritiziranega, a tokrat izvrstnega vratarja Santosa in njegovih odločilnih posredovanj bi se SGE za visoko zmago moral obrisati pod nosom.
Nizek delež posesti (slabih 44 odstotkov) izpostavlja še nekaj: Eintracht je še daleč od želenega sloga igre svojega novega trenerja. A to Španca ne ovira, da ne bi že vnaprej z visokimi besedami tlakoval začrtane poti: “Moja želja je, da bi ta ekipa tekmo dobila z zaprtimi očmi.”
Proti Borussii so imeli orli že z odprtimi očmi težave z nadzorom nad nasprotnikom. Tudi zato, ker Frankfurtu v novem sistemu še vedno manjkajo avtomatizmi, kar pa naj bi se v prihodnjih dneh in tednih spremenilo. Prvi stresni test bo že sobotno gostovanje na münchenski Allianz Areni. Jasno je nekaj: kdor v nogometu veliko govori, mora v najkrašjem možnem času tudi pokazati rezultate. Navijačem orlov bo Riera ugodil le, če bodo njegove lepe besede kmalu postale stene zlate kletke.
Foto: Guliver Image
