Religija je v italijanskem vsakdanjiku zelo prisotna, tako da ni nobeno presenečenje, da je tako tudi v nogometu, kjer je na najvišji ravni pomembna vsaka podrobnost, ki lahko prinese prednost. Na Apeninskem polotoku so iskali in še iščejo nekaj več tudi s pomočjo vere ter tudi vraževerja.
Po tem posegajo tudi na številnih derbijih, ki jih v Italiji ne manjka. Med odmevnejšimi so Derby della Lanterna (derbi svetilnika), na katerem se merita genovska kluba Genoa in Sampdoria, Derby della Madonnina (imenovanem po kipu Marije na milanski katedrali) med Interjem in Milanom, Derby della Capitale (derbi glavnega mesta) med Laziem in Romo, Derby della Mole (imenovanem po zgradbi Mole Antonelliana arhitekta Alessandra Antnoellija) med torinskima Juventusom in Torinom, Derby d’Italia (derbi Italije) med Interjem in Juventusom, Derby del Sole (derbi sonca) med Napolijem in Romo, Derby dell’Appennino (derbi Apeninov) med Bologno in Fiorentino in drugi.
Eden najobičajnejših primerov prošenj za božjo pomoč je, ko se igralci prekrižajo, preden stopijo na igrišče, pogledajo v nebo, mogoče tudi na hitro zmolijo. Nekdanji brazilski zvezdnik Milana, Kaka, je pogosto slekel dres in pokazal spodnjo majico z napisom, da pripada Jezusu. Skupaj še z nekaterimi iz drugih klubov, kot so bili Nicola Legrottaglie, Ciro Capuano, Hernanes in Edinson Cavani, so bili del gibanja, znanega kot Atleti di Cristo (Kristusovi športniki).
Niso pa zgolj igralci prosili za božjo intervencijo. Tudi trenerji so se zatekali k religiji. Sloviti Giovanni Trapattoni si je med drugim med tekmo svetovnega prvenstva 2002 umil roke z blagoslovljeno vodo za uspešen nastop Italije. Ta je sicer izpadla že v osmini finala.
Še en italijanski selektor Cesare Prandelli je na Poljskem skupaj s strokovnim štabom med evropskim prvenstvom 2012 prehodil 11 kilometrov od hotela do svetišča, ki ga je dvakrat obiskal tudi nekdanji papež Janez Pavel II. Trenerski štab je to pot prehodil po obeh zmagah proti Angliji in Nemčiji približno ob drugi uri zjutraj. Takrat so Italijani prišli vse do finala.
Tudi navijači v Italiji veliko dajo na pomoč “od zgoraj”. Tako so privrženci Napolija med drugim zahtevali vrnitev štirih podob svetnikov v tunel, ki je vodil na zelenico neapeljskega stadiona. Znano je, da so igralci poljubljali podobe pred tekmami, toda v klubu, ki je odstranil podobe, so pojasnjevali, da imajo dostop do enake pomoči tudi tekmeci in začasno umaknili podobe.
Če je pomoč vere lahko razumeti, pa je malce težje z vraževerjem. Nekdanji predsednik Pise Romeo Anconetani je na primer igrišče posolil s 25 kg soli, da bi odgnal nesrečo in ekipi pomagal do zmage. Pogosti so primeri, da je nogometaš vedno sedel na istem sedežu na ekipnem avtobusu, tak je bil tudi legendarni nemški napadalec, tudi milanskega Interja, Karl-Heinz Rumenigge. “Za nogometaša je nujno, da je vraževeren,” je dejal Nemec.
Še bolj bizaren je primer še enega Interjevega nogometaša. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je za Inter igral Luis Suarez, vodil pa ga je Helenio Herrera. Oba sta pred vsako tekmo opravila nenavaden obred. Suarez je verjel, da če se bo njegov kozarec rdečega vina vina na obedu pred tekmo prevrnil, potem bo zagotovo dosegel gol. Tako je Herrera med večerjo namenoma zatresel mizo, da se je Suarezov kozarec prevrnil in razlil pijačo. Napadalec je nato pomočil prst v chianti in se dotaknil obeh stopal in glave.
Vir: STA
Foto: Nderim Kaceli/IPA Sport via Guliver Image
