Avtor: Nejc Mravlja
23. 9. 2025, 10.10
Blagovna znamka Ferrari za marsikoga predstavlja simbol ega in spektakla. Ni naključje, da se je Mourinho na svoj prvi dan v službi pojavil v bleščeče črnem modelu omejene serije 612 Scaglietti, darilu nekdanjega delodajalca Romana Abramoviča pri Chelseaju. To je bila scena, ki pove več kot tisoč besed. Avto tokrat nikakor ni bil samo prevozno sredstvo, ampak je nič hudega sluteče mimobežeče opazovalce opomnil, da je »Mou« še vedno tu in da je še vedno ”The Special One”. Takšne podobe se vtisnejo v spomin, še posebej v mestu, kjer nogomet ni šport, ampak religija. Lizbona je vajena velikih gest, a tudi neusmiljeno zahtevnih navijačev. Prav ti bodo prvi sodniki Mourinhove nove avanture.
V objemu ranjenega velikana
Čeprav je Benfica največji portugalski klub po številu naslovov in razsežnosti navijaške baze, se v zadnjih letih bori s sencami tekmecev. Sovražnik številka ena Sporting po dveh zaporednih domačih naslovih ponosno rjove, spomladi je prvenstveni dodal še pokalno krono. Porto ostaja večni tekmec, ki navzlic relativno skromnim sredstvom iz leta v leto pomika lastne meje in zna iz skrbno sestavljene ekipe iztisniti kar največ. In Benfica? Orli kljub sijajni zgodovini in globalni blagovni znamki vse pogosteje izgubljajo korak. Njihova zadnja ligaška lovorika sega v leto 2023, pokalna pa v davno leto 2017. Navijači, ki so vajeni veličastnih ognjemetov in sprevodov, se vse težje sprijaznijo z občutkom, da klub ne uživa (več) v svoji veličini.
Zato je Rui Costa, predsednik in nekdanja klubska ikona, potegnil drzno potezo. Proti nekaterim kritikam in tudi notranjemu odporu je imenoval Mourinha. To je bila odločitev, ki je razdelila mnenja: eni vidijo v njem rešitelja, drugi zgolj ostanek nekih starih časov, ko je bil defenzivni nogomet še sprejemljiv in ko so trenerji še znali in zmogli potrpežljivo graditi kult osebnosti.
View this post on Instagram
Guttmannov mit še ni zamrl
Vsaka prava nogometna zgodba potrebuje mit. Benfica ga ima v obliki prekletstva Béle Guttmanna. Madžarski trener je klub leta 1961 in 1962 popeljal do zaporednih naslovov evropskega prvaka, ob odhodu pa je jezno napovedal: »Ta klub v Evropi naslednjih 100 let ne bo več osvojil naslova.« Od tedaj je minilo že več kot šest desetletij in Benfica je res ostala brez evropske lovorike … kljub osmim finalnim nastopom.
Navijači radi verjamejo v vraževerja, hkrati pa si želijo junaka, ki bi prelomil urok. In kdo bi bil bolj primeren za to nalogo kot trener, ki je sam sebi nadel vzdevek posebneža? Mourinho je v preteklosti večkrat dokazal, da zna iz nemogočega ustvariti zgodbo. S tedaj nespornim outsiderjem Portom je leta 2004 osvojil ligo prvakov in presunil Evropo. To je bil trenutek, ko se je rodila legenda. Ali lahko zdaj, kot sivolasi veteran, ponovi čudež in prepiše zgodbo še na klopi Benfice?
Slava in propad
Mourinhova kariera je bila vedno polarizirajoča. Oboževalci ga vidijo kot genija, ki zna motivirati, organizirati obrambo in pripraviti ekipo na velike tekme. Kritiki pa kot trenerja, ki je ujet v preteklost, ki igra na rezultat in bolj ali manj vešče ubija lepoto igre. Dejstvo je, da v zadnjih desetih letih javnost ni dočakala novega podviga Mourinhovega trenerskega kreda. Njegov zadnji trenutek slave sega v pomlad 2017, ko je z Manchester Unitedom dvignil lovoriko v evropski ligi.
V Romi je sicer osvojil konferenčno ligo, tekmovanje, ki nikakor ni moglo potešiti njegovega (pre)velikega ega. V Fenerbahčeju ni zdržal dolgo. Konec avgusta je izpadel v kvalifikacijah za lige prvakov proti … Benfici, kar je bil trpek udarec, ki ga je treščil na seznam brezposelnih. A zopet se je vrnil. Hipoma. Kam? Prav v vrste avgustovskega krvnika, ki mu morda ponuja zadnjo mamljivo priložnost, da še enkrat dodatno pogladi svoj trenerski pedigre.
Težka dediščina in hud poraz
Benfica se trenutno ne nahaja v idealnem položaju. Minulo sezono je sklenila na četrtem mestu, kar je za klub z rekordnimi 38 naslovi portugalskega prvaka velika sramota. Še hujša katastrofa se je zgodila prejšnji torek, ko so orli pred več kot 53.000 navijači na domačem stadionu luči v ligi prvakov podlegli proti azerbajdžanskemu Qarabagu (2-3). Poraz, ki je šokiral Evropo in dokončno pokopal prejšnjega trenerja Bruna Lageja. Tudi za Mourinha je ta izkušnja pomembno opozorilo: v Benfici ni prostora za neuspeh. Navijači hočejo rezultate in to takoj.
Politična igra Rui Coste
Mourinhov prihod pa ni le odmevna športna zgodba, temveč skriva tudi politično noto. Rui Costa se bo že čez dober mesec potegoval za nov predsedniški mandat. Njegovi tekmeci ga obtožujejo, da je klub izgubil smer, da investicije niso prinesle rezultatov. Zato je Costa zaigral s karto Mourinha in na igralno mizo vrgel ime, ki pritegne pozornost in ime, ki daje vtis moči.
Po drugi strani Mourinhov podpis prinaša tudi tveganje. 62-letnik ima v pogodbi izstopno klavzulo, ki veleva, da če bo predsednik postal kdo drug, lahko brez posledic zapusti klub. Takšna varovalka razkriva, da niti Mourinho sam ne zaupa v stabilnost projekta. Lahko bi se ponovila zgodba iz leta 2000, ko se je njegova prva epizoda na klopi Benfice sklenila po pičlih enajstih tekmah.
Lahko še enkrat očara?
Vprašanje, ki visi v zraku, je preprosto: je Mourinho še vedno Mourinho? Je še vedno trener, ki lahko navdihne igralce, dvigne klub in zmede favorite? Ali pa je le senca svoje preteklosti, ki živi od stare slave?
Sam pravi, da ima danes večjo željo kot pred 25 leti. Ob svoji predstavitvi je bil nenavadno ponižen: »Jaz nisem pomemben. Pomembna je Benfica, pomembni so njeni navijači. Tu sem, da služim.« To ni stavek, ki bi ga slišali od Mourinha v njegovih zlatih letih, ko je pokal od samozavesti in uspešno božal ego. Danes se skuša predstaviti kot služabnik kluba. A ostaja vprašanje: gre res za iskreno preobrazbo ali za zgolj še eno njegovo igro, še eno masko v predstavi, ki se imenuje José Mourinho?
Zadnja priložnost legende
Benficin kader je na papirju spodobno zložen in vsebuje tako mlade talente kot preverjene adute. Če bo Mourinhu uspelo v moštvo vnesti disciplino in psihološko moč, lahko Benfica hitro spet postane resen kandidat za naslov. Kaj pa način igranja? Tu bo slej ko prej moral najti kompromis. Navijači zahtevajo zmage, a tudi spektakel. Lizbonsko občinstvo je nenasitno: ne zadovoljujejo ga zgolj minimalne zmage, ampak hoče uživati v privlačnem, gledljivem in napadalnem nogometu. Prav to bo največji preizkus za Mourinha: ali se bo znal prilagoditi sodobnim žogobrcarskim smernicam, ali pa bo vztrajal pri svojem obrambno naravnanem in v rezultat usmerjenem betonskem nogometu.
José Mourinho in Benfica … to je zgodba o vrnitvi, o drugem poskusu, o upanju, da bo legenda dobila novo poglavje. Lahko se konča s triumfom, ki bi ga postavil v nesmrtnost, ali pa s hitrim propadom, ki bi potrdil, da je njegov čas dokončno minil. V vsakem primeru pa bo zanimivo, ker z Mourinhom nikoli ni dolgočasno.
View this post on Instagram
Foto: AP Photo/Ana Brigida via Guliver Images
