Računalniške igre kmalu sestavni del olimpijskega programa?

Leto 2017 je bilo prelomno tudi za računalniške igre oziroma tako imenovani e-šport. Mednarodni olimpijski komite je e-športu vsaj posredno podelil status športa. Z organizatorji iger v Parizu 2024 se obetajo pogovori o tem, da bi ta nov segment športa našel svoj prostor tudi v olimpijskem programu, prireditelji azijskih iger pa so ga že vključili.

Mok je še daleč od sprejema e-športa v olimpijski program in odprta je vrsta vprašanj, a prvi korak je bil z oceno, da je to tekmovanje možno označiti za športno, storjen. V Moku tekmovalcem v e-športu namreč priznavajo vloženi trud, bolj je vprašljiva vsebina iger. Vsekakor si v Moku želijo igre, ki bi animirale igralce in navijače, da bi se tudi sami aktivno ukvarjali s športom. Obenem so številne vsebine iger nasilne in s tem nasprotujejo temeljnim vrednotam olimpizma.

Za resno uveljavitev e-športa pa manjka tudi reprezentativna organizacija za dogovarjanje, saj ni rešeno vprašanje, kdo je predstavnik na svetovni ravni. “Ne vidimo organizacije ali urejene strukture, ki bi nam lahko zagotavljala, da bodo spoštovali in upoštevali pravila in vrednote olimpizma,” je že v prvi polovici leta dejal predsednik Moka Thomas Bach.

V Moku ima e-šport tako zagovornike kot nasprotnike. Prvi poudarjajo, da gre za trend in številne mlade, ki jim je treba prisluhniti in dati priložnost, drugi, da računalniške igre ne izpolnjujejo kriterijev fizične aktivnosti, ki opredeljujejo šport. A dejstvo je, da je Mok v prvi polovici 20. stoletja že delil tudi medalje na področju umetnosti v športu.

Snovalec modernega olimpizma Pierre de Coubertain je bil zagovornik ideje, da bi olimpijske medalje podeljevali tudi za dosežke na področju arhitekture, glasbe, slikarstva, kiparstva in drugih umetnosti, ki se navezujejo na šport.

V Sloveniji resne razprave o tem, da bi e-šport postal del slovenskega olimpijskega gibanja, še ni. “Vsaj zaenkrat se na Olimpijskem komiteju Slovenije ni oglasil še nihče, ki bi se z nami želel resno pogovarjati na to temo,” je za STA potrdil generalni sekretar OKS Blaž Perko in prav tako dodal, da mu ni znana natančna organizacijska struktura v Sloveniji, saj krovne zveze, ki bi bila partner v pogovorih, ni.

Obenem je sam skeptičen do opredelitve računalniških iger kot športa, pa čeprav se zaveda novih marketinških možnosti, ki bi jih ponudil tak korak: “To ni vprašanje marketinga. To je strateško vprašanje, kaj želimo s tem doseči in ali je naš cilj, da mlade spravimo v športne dvorane in na druga tekmovališča.”

“Tudi mi ne poznamo morebitnega partnerja za pogovore,” je potrdil direktor direktorata za šport Boro Štumbelj, ki osebno ne skriva, da se mu zdi vključevanje računalniških iger v šport korak v napačno smer in dodaja, da enako razmišljajo številni vidni športni delavci v državi, tudi prvi mož evropskih olimpijskih komitejev Janez Kocijančič.

Samo Zavašnik, predsednik društva Spid.si, bržkone največjega domačega organizatorja tekmovanj v računalniških igrah, priznava, da v Sloveniji zaenkrat manjka organizirana struktura v okviru krovne zveze. “Zveze nikoli nismo ustanovili verjetno tudi zato, ker sam nisem imel volje, da bi se ukvarjal s tem. Sami smo na OKS pred letom ali dvema malo potipali položaj, a odziva od tam ni. Iskreno povedano, vsaj v začetku pričakujem tudi odpor, razen če bodo prišla navodila od nadrejenih organizacij.”

A Zavašnik je v pogovoru za STA izpostavil tudi, da je e-šport postal nuja tudi za Mok, saj je pri njih najmočnejša skupina udeležencev in navijačev moških med 16. in 27. letom starosti: “Prav ta skupina Moku manjka, vsekakor pa gre za izredno atraktivno skupino z veliko kupno močjo.”

Vse pa kaže, da gre trend v smer e-športa. Kot rečeno, bodo tekmovalci prvič kolajne dobili na azijskih igrah 2022, vsaj zaenkrat pa še ni znano, v katerih igrah se bodo pomerili. Lokalni organizatorji trdijo, da je razvoj na področju iger tako hiter, da bi bilo preuranjeno že zdaj določiti program. Že prihodnje leto na azijskih igrah v Džakarti pa bo e-šport demonstracijsko tekmovanje. “Vsekakor bo to pomemben test za naprej,” je za Insidethegames priznal tudi Bach.

Nova oblika tekmovanja zanima tudi prireditelje OI 2024 v Parizu. “Moramo se pogovoriti tudi o tem, ne moremo reči, da to ne spada na OI,” je pred tedni v pogovoru za agencijo AP dejal sopredsednik pariškega organizacijskega odbora Tony Estanguet in nadaljeval: “Mlade to zanima, torej se jim približajmo.” Estanguet je že takrat najavil, da se bodo o tem pogovarjali tako z Mokom kot tudi z “e-športno družino”.

Obenem pa tudi prireditelji iger na osnovi študij trdijo, da so tekmovalci izpostavljeni fizičnemu naporu in stresu, ki sta primerljiva s tradicionalnim vrhunskim športom. To so spoznale tudi Kitajska, Rusija, Finska, Južna Koreja in druge države, ki so že pred leti e-športu priznale status športa. Trend je vse bolj prisoten tudi drugod.

V Nemčiji so nekateri prvoligaški nogometni klubi, npr. Schalke 04 in VfL Wolfsburg, že ustanovili tudi profesionalne ekipe za e-šport, kar dejavnosti daje novo dimenzijo. Oblikujejo pa se tudi prve skupine igralcev, ki že lahko živijo od svoje dejavnosti, najboljši celo s prihodki s sedemmestno evrsko številko na letni ravni. Ob tem ne gre zanemariti, da naj bi se z e-športom tako ali drugače do leta 2020 ukvarjalo že dve milijardi ljudi.

Foto: Šport TV
VIR: STA