Avtor: Nejc Mravlja
14. 1. 2020, 10.06
»Kun« je to storil na zanj značilen način. Nenaden strel s svojo osupljivo desnico po kombinaciji s Kevinom de Bruynom je končal za hrbtom nemočnega Orjana Nylanda. Utrl si je pot med nesmrtne v najbolj čislanem ligaškem tekmovanju na svetu. Zadetek v 28. minuti gostovanja na Villa Parku v Birminghamu ni bil vsakdanji, čeprav je dvojec Riyada Mahreza moštvu Pepa Guardiole že pred tem omogočil lepo prednost. Agüero je 175-ič očaral Cityjeve navijače, kmalu zatem dodal še dva napadalna prebliska in podrl uveljavljeno rekordno znamko.
Naš namen ni, da bi dosežek Thierrya Henrya potiskali v ozadje ali, še huje, v pozabo. Svojčas nosilni podporni steber Arsenalovega napada je dolgo veljal za najboljšega tujega strelca v zgodovini angleškega prvenstva. V nedeljo ga je zamenjal še boljši. Argentinski goleador je še bolj prepričljivo izkoristil igralni čas in za 175 golov potreboval zgolj 255 tekem, »Titi« tri več.
Prestol najučinkovitejšega tujca na Otoku je odslej obarvan v belo in modro. Agüero se bo le stežka bo približal absolutnemu kralju Alanu Shearerju, ki je v 14 sezonah za Blackburn in Newcastle dosegel magičnih 260 golov, a je nekdanjega reprezentanta Treh Levov prehitel po številu hat-trickov (nedeljski je bil dvanajsti). 31-letnik se precej bolj realno spogleduje z strelskim zmagovalnim odrom. Potem, ko se je poravnal z Lampardovim, ga od izkupička tretjeuvrščenega Andya Cola ločuje le še deset zadetkov. Motivacije do konca sezone mu, kar zadeva osebno raven, zagotovo ne bo manjkalo. Na tem mestu se postavlja vprašanje, kaj je Argentinec s tem pravzaprav dosegel in kam ga velja umestiti v angleškem nogometnem panteonu.
Eden najznamenitejših napadalcev novega tisočletja morda ni tako silovito zaznamoval razvoja najpopularnejše športne panoge na Otoku kot nekateri zveneči predhodniki z druge strani Rokavskega preliva. »Rekel sem si: “Okvir, ustreli najmočneje, kolikor lahko, ampak ciljaj okvir.”« Zdaj veste, kaj je dogajalo v sivih celicah vrhunskega napadalca nekaj sekund pred njegovo karierno prelomnico.
13. maja 2012 je Sergio Agüero skozi velika vrata vstopil v čudoviti svet legend Premier League. Še več. S prepoznavnim nasmeškom na obrazu je počakal, da se zaprejo. V izdihljajih sodnikovega dodatka, ki je dušil obe polovici Manchestra, razdeljenega na Rdeče vrage in Nebesno modre. United je padel na kolena, žezlo prevlade je zgrabil City.
Predirljiv krik »Agüeroooooooooo« iz ust karizmatičnega Martina Tylerja, komentatorja angleškega Sky Sports, je postal večen. Tako kot Kunova neusahljiva lakota po zadetkih. Slabih 8 let zatem je strelska žetev dosegla vrtoglavo številko 177, a dejanski velikani ostajajo nedotakljivi.
Agüerovo strelsko junaštvo je na enako visoki ravni kot njegova medijska molčečnost. Se za senco redkobesednosti skrivajo razlogi za morebitno podcenjevanje izjemnega strelca? Morda, a zgolj delno. Argentinec nesporno sodi med pet najboljših napadalcev iztekajočega se desetletja. Brez oklevanja bi pritrdili tistim, ki ga uvrščajo med najboljše v tem obdobju v najdražji ligi na svetu. Silne učinkovitosti mu vsekakor ne gre oporekati. Pa vendar: je to zadosten pogoj, da Kuna lahko postavimo ob bok najmarkantnejšim napadalcem v sodobnem nogometu?
Zaščitni znak Cityja ostaja nekdo drug
Če izvzamemo njegov izjemen zadetek proti QPR, kateri je vaš prvi spomin na Agüerovo obdobje v Manchestru? Ga ne najdete? Nič neobičajnega. Agüero je v prvi vrsti rojeni strelec, ki navijače redno navdušuje z mojstrovinami in pri tem uporablja bogato paleto za to potrebnih veščin. Ni pa nogometna ikona, ki bi jo čarovnij z žogo željne nepregledne množice vsevprek malikovale. Tudi tisti, ki podrobneje spremljate njegov nogometni razvoj, bi si v spomin težko priklicali kakšen Argentinčev posebej ikoničen trenutek.
Zakaj bo Agüero težko kdaj dosegel sloves Thierrya Henrya? Odgovor je preprost: ker ne uteleša drugega kot podobo izvrstnega strelca. Danes glavna blagovna znamka Manchester Cityja je in ostaja nihče drug kot Josep Guardiola. Simbol »nepremagljivih« (orig. Invincibles), spet za druge celo talisman Arsenala ostaja znamenita štirinajstica, katere bronasta podoba se boči pred glavnim vhodom na londonski stadion Emirates. Če je Henry decembra 2011 s solzavimi očmi pospremil odkritje kipa, oblikovanega v njegovo čast, se ta za Kuna trenutno zdi še nekoliko oddaljena.
Že bežen vpogled v ne tako davno klubsko preteklost nam pove, da si na jakostni lestvici sinjemodrega kolektiva v Manchestru ni lahko ustvariti trajnega prostora pod soncem. Agúerov prihod v klub poleti 2011 je zaznamoval drugi val zvezdniških pridobitev. V kolektivni predstavi podpornic in privržencev so tedaj vladale mitske osebnosti z imeni Vincent Kompany, Yaya Touré in David Silva, pionirji novodobnega Cityjevega lova za zakladi. A romantično občudovanje si med odmevnimi dosežki in uspehi redko utre pot v zgodovinski spomin.
Ujetnik dobe
Ko je govora o Manchester Cityju, se občudovalcem nogometnih vragolij le malokrat dvigujejo kocine. Kot večina novodobnih bogatašev, so si sinjemodri vrh priborili z močjo debeline denarnice. Pri tem ne gre zanemariti hitrega športnega vzpona, ki so ga tlakovali z Robertom Mancinijem, Manuelom Pellegrinijem in naposled ovenčali z Guardiolovo metamorfozo. Podleganje šarmu »Meščanov« je vsaj delno pogojeno z zatiskanjem oči pred petično izdelavo uspešno delujočega stroja, ki melje. Gre za vprašanje obdobja.
Delno je ta proces potisnila v ozadje pozornosti tudi Agüerova avra. Nezasluženo, saj prehitro pozabljamo, da sta tudi Henry in Lampard delovala v nadmočnih sredinah, grajenih na čvrstih finančnih temeljih. Igrala sta v času, ko so bile napetosti v ligi bistveno bolj avtentične, zgodovinske in predvsem dejanske. Ko se je še danes najboljši strelec francoske reprezentance v družbi Dennisa Bergkampa, Patricka Vieiraja, Roberta Pirèsa in ostalih soigralcev pri Arsenalu spopadal s četo bojevnikov poveljnika Rdečih vragov Roya Keana, so iskre neutrudno švigale na in ob igriščih v bistveno večjem številu kot na današnjih srečanjih Manchester Cityja z v tej sezoni nadmočnim Liverpoolom. Resda so silnice procesa globalizacije športa že tedaj delovale na visokih obratih, a so obračuni za vrh z zdravo mero agresivnih vložkov in čvrstega dvobojevanja še poosebljali »angleškost« nogometa.
Agüero jasno ni kriv, da ne izhaja iz prejšnjega obdobja. Je preprosto vrhunski napadalec, kar je dandanes prepogosto zanemarljiva oznaka, a ta sama po sebi ne zadostuje za njegov trajen poseg v hierarhijo velikanov, ki jih in jih še bodo nasledniki občudovali s telefonskih zaslonov, z računalniških namizij, s sten domačih sob in jih videvali kot junake marketinških aktivnosti. Kunov paradoks se torej glasi: vedno se bomo spominjali le enega od njegovih številnih zadetkov in prehitro pozabili na ostalih 176.
Foto: Šport TV
