06.02.2009 15:31

Zgodba Mihe Klineta

Pravijo, da življenje vsakega slej ko prej malo "potipa." 28- letni Ljubljančan Miha Kline v zadnjem času preživlja težke trenutke, saj je za njim operacija srca.  Svojo kariero je začel na viški Svobodi, nato ga je pot vodila v Dravograd in Domžale, nadaljeval pa jo je v tujini v Rusiji in Grčiji, kjer je doživel ogromno zanimivih dogodivščin, tako prijetnih kot neprijetnih.  Nedavno pa je moral zaradi težav s srcem predčasno skleniti svojo športno pot.  


»Bil sem majhen, precej manjši od ostalih članov moje generacije. Zaradi tega sem toliko bolj »grizel.« Slišal sem tudi ogromno zbadljivk na moj račun zaradi moje velikosti, a to me je le utrdilo in še bolj podžgalo. Bil sem pravi »fighter,« je svojo pripoved ob kavi v viškem lokalu začel zdaj že nekdanji nogometaš, ki je ponavadi igral na poziciji desnega krila. 


Za seboj ima težko operacijo

Do leta 2000 je igral na Svobodi, ki je bila takrat v 3. slovenski ligi. Nato se mu je ponudila priložnost za menjavo sredine.
 
» Dobil sem priložnost zaigrati za Ježico in naključje je hotelo, da se je ravno takrat združevala z Ljubljano in tako smo pristali v 2. ligi, kmalu pa smo se uvrstili v 1. slovensko ligo. Da pa sem prestopil v Ježico, sem moral najprej odkupiti pogodbo, ki sem jo imel podpisano z viško Svobodo.«
 
V času igranja za Ljubljano, ki jo je takrat vodil Miha Kebe, je dobil novo priložnost. Prišel je poziv z oddaljene Koroške.
 
»Dobil sem ponudbo iz Dravograda, ki jo je takrat vodil Mihajlo Petrovič in sem jo sprejel. Na Koroškem je bilo sijajno, saj sem bil vodja ekipe. V tisti sezoni sem zabil 8 golov in dodal 17 asistenc. Klub je imel sicer finančne težave, dobil pa sem le dve plači od dvanajstih. Tisto leto smo končali zadnji na lestvici, a kljub temu imam na Dravograd lepe spomine.«
 
A njegova pot se ni končala tam. Dobil je namreč kar dve zanimivi ponudbi.
 
»Klicali so me iz Domžal in Celja. V Domžalah so namreč ravno takrat začenjali z resnim projektom, na čelu katerega sta bila Nenad Protega in Slaviša Stojanovič. Protega me je večkrat klical in ko sta mi s Stojanovičem predstavila projekt, sta me prepričala. Moram reči, da je bil Protega zelo vztrajen. Bil sem pa v dilemi, saj bi lahko takrat odšel tudi v Celje, ki ga je vodil Marjan Pušnik, ki je iz Dravograda. A odločil sem se za Domžale.«


V dresu Domžal

In ni se zmotil. Domžale so takrat postajale pomemben igralec na slovenski prvoligaški sceni. V času Mihovega igranja so zasedle 2. mesto in se uvrstile v pokal UEFA, kjer so igrali proti nemškemu Stuttgartu, ki ga je takrat vodil sloviti Giovanni Trappatoni, na katerega ima Miha zelo lepe spomine.
 
»Trappatoni nas je prišel pogledati na tekmo s Celjem, katero sem odigral fantastično. Dvakrat sem asistiral za zadetek. Po tekmi je Trapp dejal, da nismo slaba ekipa, da pa bi moral njegov Stuttgart vseeno napredovati. Pripomnil pa je tudi, da bodo morali paziti na igralca s št. 7 in št. 10. Sedmico sem nosil jaz, »desetko« pa Dalibor Stevanović. Ko te pohvali taka trenerska legenda, se človek počuti fantastično.«
 
Na tekmi s Stuttgartom so v naslednje kolo napredovali Nemci. Kline pa si je od tistih igralcev zapomnil predvsem Jesperja Gronkjearja.
 
»Sijajen igralec. Pravo krilo. Je zelo hiter, dela dolge korake in res ga je težko pokrivati.«
 
V drugi sezoni v Domžalah pa Miha ni bil preveč zadovoljen s svojim statusom.
 
»Trener nas je začel rotirati, kar mi je šlo počasi na živce. Igralec mora biti v tekmovalnem ritmu, da doseže dobro formo in z rotacijami to ni bilo mogoče. Čutil sem, da je čas za odhod.«
 
Klinetu se je v času igranja v Domžalah ponudila možnost igranja za »Repko,« kot nogometaši rečejo državni reprezentanci. Takrat pa je moral sprejeti težko odločitev.
 
»Selektor Oblak me je povabil na januarski pripravljalni turnir na Portugalsko. Takrat pa se mi je ponudila tudi še ena druga izjemna priložnost. Imel sem možnost odditi na test k nizozemskemu NEC Nijmegenu. Takih priložnosti ne dobiš veliko. Bila je težka odločitev. Na eni strani pripravljalni turnir z »Repko,« na drugi strani Zahod in nizozemski klub. A takrat sem se odločil po srcu, saj sem Slovenec in igrati za izbrano vrsto so sanje vsakega nogometaša. Odšel sem na pripravljalni turnir, ki pa me ni impresioniral.«
 
Kaj meni o takratnem selektorju, Branku Oblaku?
 
»Ni me posebej navdušil. Tisti pripravljalni turnir je bil »kar nekaj.« Vse skupaj je bilo nekoliko neresno. Ko smo sedeli na letalu, sem imel sedež tik pred selektorjem. Slišal sem ga govoriti, da sem se dobro izkazal, potem pa ni bilo nič.« je dejal s kančkom grenkobe v glasu.
 
Njegovo obdobje pri Domžalah je počasi prihajalo h koncu. In prišla je ponudba iz Rusije.
 
»Poklical me je Rašo Bebič in mi ponudil možnost igranja v Rusiji pri Shinniku. Takrat sem bil zelo skeptičen, saj sem slišal ogromno zgodbic z Vzhoda, predvsem o raznih grožnjah, ki jih doživljajo igralci in podobnih stvareh. Skrbelo pa me je tudi, da so v ozadju mojega morebitnega prestopa kakšni sumljivi posli. A odločil sem se, da poiskusim in odšel sem na test na Poljsko, kjer se je pripravljala ekipa Shinnika.«


Obkrožen z ruskimi navijači

Test na Poljskem je Miha opravil z odliko in trener Dalmatinov je bil navdušen. Podpisali so pogodbo.
 
»Na prvi tekmi prvenstva proti FC Moskvi sem igral fenomenalno, kljub temu, da smo izgubili. Dobil sem tudi pohvalo komentatorja, saj je dejal, da sem dobra okrepitev za klub.«
 
V naslednjem kolu je Shinnik čakal pomemben derbi s CSKA-jem. Miha se je derbija zelo veselil. A potem je prišel usodni trening.
 
»Na treningu pred tekmo sem dobil močan udarec v mišico. Praktično sem ohromel. Sicer sem hodil k fizioterapevtu, a sem videl, da ne bom nared za tekmo, saj sem se dobesedno »vlekel« po igrišču. Nato pa je med kosilom prišel do mene trener in dejal, da moram igrati, saj me potrebuje. Pojasnil sem mu, kakšna je situacija, a je vztrajal pri svojem. Začel sem v prvi enajsterici, nato pa me zamenjal po 30. minutah."
 
Zanimalo nas je, kakšni so ruski trenerji na splošno.
 
»So zelo hladni do igralcev. Treningi so zelo kvalitetni, poudarek je na sami igri, veliko je tekanja gor in dol. Gre pač za rusko šolo, delali smo tudi veliko vojaških poskokov, nismo hodili na fitnes. Zanimiv je tudi njihov običaj pred tekmo, saj je vsak igralec moral pojesti žlico kaviarja, kar po mojem mnenju ni bilo najboljše. Na začetku smo to počeli, sčasoma pa smo prenehali.«
 
Ker imamo vsi svoje predstave o Vzhodu in Rusiji, nas je zanimalo, kakšna je bila sama organizacija v klubu.
 
»Organizacija je bila res na nivoju, za igralce je bilo res dobro poskrbljeni. Vedno smo spali v dobrih hotelih in nič nam ni manjkalo.«
 
Večina nas je navajenih, da svojo plačo dobivamo mesečno na svoj tekoči račun in potem denar dvigujemo s bančnimi karticami. Večina upokojencev pa je včasih imela pač hranilno knjižico in dvigovala na banki ali pošti. V Rusiji pa so imeli nekoliko drugačen način »transakcije.«
 
»V Rusiji smo denar dobivali v črni vrečki. Večina ljudi si to težko predstavlja, a tako je pač bilo. Na določen datum smo šli po vrečko, nato pa smo hitro odšli domov, saj smo se bali, da nas bi kdo okradel. Ni bil ravno prijeten občutek hoditi naokoli z vrečo denarja.«
 
A Mihi v Rusiji ni potekalo vse po načrtih, sploh po tisti drugi tekmi s CSKA-jem. V ruskem Sinniku so v zadnjih petih kolih začeli delati selekcijo, katere igralce bodo obdržali.
 
»Takrat sva igrala skupaj z Darijanom Matičem. Vedeli smo, da delajo selekcijo. Po koncu sezone sem odšel domov in čakal, kaj se bo zgodilo.«
 
Bližala se je nova sezona ruskega prvenstva in Miha se je pripravljal na vrnitev v Rusijo. En dan pred odhodom pa je dobil čuden klic.
 
» Dan pred odhodom so me poklicali in dejali, da se mi ni treba vrniti v Rusijo in da si lahko začnem iskati nov klub. Bilo je zelo nenavadno. Nato sem odšel v Turčijo na priprave kluba FC Odessa, kjer pa se je prava kalvarija šele začela. Trener je zgledal pravi gentleman, dejal mi je, da si me je ogledal na videoposnetkih. Na preizkušnji sem bil dva tedna in dejali so mi, da bi 6 mesecev za njih igral kot posojen igralec, nato pa bi me odkupili. Uradno sem bil še vedno član Shinnika.
Menedžerju sem dejal, da se strinjam in da lahko podpišemo pogodbo. A je nismo. Menedžer mi je dejal, da naj grem še na priprave v Ukrajino za 10 dni, da sem že član kluba, čeprav sem bil še vedno brez pogodbe. Dejal sem mu, naj to uredi. Po 10 dneh se mi sploh ni javil na telefon. Ko se je končno oglasil, mi je dejal, da naj grem še za 3 dni v Turčijo. Po treh dneh sem imel vsega dovolj in odpustil menedžerja."


V ruskem dresu

Njegova zgodba s Shinnikom pa še zdavnaj ni bila končana. Shinnik mu je bil namreč dolžan kar lep kupček denarja.
 
»Klical sem zanesljivega prijatelja v Rusijo, ki mi je dal besedo, da bom dobil denar. Dejali so mi, naj pridem nazaj, da se dogovorimo. Plačali so mi 70% zaostalih obveznosti, dali pa so mi tudi dve možnosti: Ali ostanem v Rusiji in igram za 2. ekipo, kjer bi bil vodja, tako kot sem bil v Dravogradu, bil pa bi tudi najstarejši. Druga opcija je bila prekinitev pogodbe, dali bi mi še eno zaostalo plačo, nato pa bi dobil izpisnico. Odločil sem se za prvo opcijo. Nato pa je prišla nenadna sprememba pravil in tujci nismo več smeli igrati za drugo ekipo.«
 
Po tej nenadni spremembi je kazalo, da je konec ruske dogodivščine. A Miha je bil še vedno v dilemi. V enačbi se je namreč pojavil nov pomemben dejavnik.
 
Vsi pripadniki moškega spola (in tudi ženskega) vemo, da so Rusinje ene izmed najlepših žensk na svetu. In Miho je zadela Kupidova puščica.
 
»Mesec dni pred odhodom sem se zaljubil v Rusinjo. Rusinje so na splošno zelo posebne ženske, imajo »tisto nekaj.« A treba je paziti, saj nekatere samo iščejo izhod iz revščine. Moja izbranka na srečo ni bila taka. Hodila je na fakulteto in bila je dobro situirana. »
 
A kljub ljubezni se je odločil za odhod nazaj v našo lepo deželico. Kljub težavam pa ima na Rusijo lepe spomine.
 
»Lepo sem se imel. Ruski jezik sem se takoj naučil in domačini so me sprejeli za svojega. Imel sem nek ugled in to se je videlo tudi, ko sem prišel v bar. Dobil sem veliko prijateljev. Pozna se, da sta bila Rusija in nekdanja Jugoslavija v dobrih odnosih.«
 
V Slovenijo je prišel kot prost igralec. Postal je član sindikata.  



 
»V Sloveniji sem igral v nogometnem sindikatu igralcev brez kluba, katere član je bil takrat tudi Sebastijan Cimerotič. Odšli smo na turnir na Portugalsko, kjer so bile vse večje ekipe, vključno z Nizozemsko in Italijo. Tam je tudi veliko menedžerjev. Uvrstili smo se v finale, kjer smo se pomerili z Italijo. Člana italijanske vrste sta bila takrat tudi Giuseppe Signori in Pierluigi Casiraghi. V finalu smo vodili z 1:0, malo pred koncem tekme pa je izenačil Signori, nato pa smo dobili še en zadetek. Italijani so pač zmagali na italijanski način.«
 
A kljub temu ima Miha dobre izkušnje z Italijani. Nekoč ga je pohvalil Giovanni Trappatoni. Tokrat pa strelec finalne tekme.
 
»Signori je kasneje v intervjuju dejal, da smo ga presenetili. Rekel je, da če so taki igralci brez klubov, kakšni so šele tisti s klubom. Nato pa je dejal, da bi lahko igralci s št. 7 (moja), 10 (Ranič) in 14 (Cime) z lahkoto igrali v Serie A.«
 
Po mrtvilu so počasi začele prihajati ponudbe. Miha je imel nekaj ponudb s Slovaške, druge nizozemske lige, portugalske prve lige in grške prve lige. Najbolj aktualna je bila ponudba grškega kluba FC Veria. A tudi tokrat ni šlo brez komplikacij.
 
»V Grčijo naj bi odšel skupaj v paketu z Raničem. Problem pa je bil, da sta me klubu istočasno ponujala dva menedžerja: Čosič in Nizozemec, ki mi je uredil takrat test za FC Nijmegen, ko sem raje odšel na pripravljalni turnir »Repke«. Nato so bili Grki na pripravah na Rogli in z Raničem sva se jim pridružila in takoj so bili navdušeni. Dogovorili smo se in podpisali pogodbo, ki pa ni bila preveč ugodna. Znesek je bil relativno nizek, problem pa je, da si moraš tam vse plačevati sam, vključno z avtom, hišo in hrano.«


"Domžale so edini klub, ki je poravnal vse obveznosti do mene!"

Njegovo grško epizodo pa bi lahko ocenili kot pravo katastrofo. Pa ne samo zaradi dogajanja na igrišču.
 
»Bližala se je prva prvenstvena tekma za AEK-om. Na sestanku pred tekmo so nam povedali, da je tekma odpovedana. Takrat so namreč po Grčiji izbruhnili mnogi požari in celotno prvenstvo je bilo prestavljeno. Kljub temu pa smo odigrali prijateljsko tekmo, kjer sem si huje poškodoval gleženj. Zdravljenje sem si moral plačati sam, saj nismo imeli klubskega zdravnika. Sanacija je bila dolga, dejali so mi, da je sedaj že čas, da zaigram. Nato sem igral eno tekmo, potem pa me je trener odpisal in sem samo še treniral.«
 
In kakšno je bilo stanje v samem klubu?
 
»To je bila prava katastrofa. Vsak mesec smo menjavali trenerja. Dobesedno. Nato je prišel Srb Dostanič, ki nam je vlil nekaj upanja. Takrat smo dobro trenirali in odigrali nekaj dobrih tekem, a tudi on ni dolgo zdržal.
 
Miho takratna ekipa, milo rečeno, ni navdušila.
 
»Katastrofalni igralci. Sploh ni bilo igre, ni bilo podaj, vse je bilo eno samo »nabijanje« žoge. Igrali smo t.i. »alibi fuzbal«. Vsak igralec, ki je dobil žogo, se je 
hotel le-te čimprej znebiti, da ja ne bi naredil kakšne napake in bi bil potem on kriv. Žoga je bila sovražnik št. 1 in največje breme. Tema. Predsednik ni imel pojma o nogometu. Bil je premožen, imel je veliko trgovin, a to mu ni kaj dosti pomagalo.«
 
Miha je počasi izgubljal potrpljenje. 

 
»Vsega sem imel dovolj. Nato smo, kot običajno vsak mesec, dobili nekega novega trenerja, ki ni maral Raniča, meni pa je bil naklonjen. Odigral sem 6 tekem, nato pa so spet zamenjali trenerja. »
 
In ko ima hudič mlade, jih ima veliko. In tudi tokrat je bilo tako.


Čemerno z grškim dresom

»Obtožili so me jemanja dopinga. Takrat sem že osmo leto jemal  tablete proti izpadanju las, za katere sem imel zdravniško potrdilo. V Sloveniji in Rusiji glede tega nisem imel nobenega problema.  Substanco Finasteride, ki je v teh zdravilih, je namreč WADA dodala na listo prepovedanih substanc šele konec leta 2005.

Obstajala naj bi možnost maskiranja vsebnosti steroidov v krvi. A je to substanco nato leta 2008 že umaknila, saj so z raziskavami odkrili vse potrebne postopke za odkrivanje in zaznavo steroidov v urinu ali krvi, kljub prisotnosti tega zdravila. In tu je nastal prvi izmed mnogih zapletov. Organizacije v Grčiji, ki so odločale o mojem primeru in krivdi (oz. nedolžnosti), sploh niso imele pravih pravilnikov in tako je bila prva obtožba osnovana na pravilniku iz leta 2005. Oče mi je nato pomagal, da sem preko grškega častnega konzula za Slovenijo, g. Tziavosa, takoj najel odvetnika, ki je bil specializiran za te vrste pravnih zadev g. Nikosa Kolliasa. Ko sem prišel na prvo zaslišanje je bil komisijski odbor sestavljen iz ljudi, ki niso imeli niti najmanjšega pojma o dopingu ter pravilih in zakonih, ki jih določajo. Edino pomembno jim je bilo, kaj je zapisano, in sicer, da je v krvi neka snov in to je bilo zanje dovolj da so mi dodelili kazen dveh let. Nato so sledile pritožbe in ponovna zaslišanja, kjer se vsakič znova ni nič spremenilo, kljub temu da smo šli vsakič stopnjo više in je moj odvetnik vsakič znova do potankosti razložil celoten primer, predložil vse dokaze, jim celo prevedel v grščino najnovejše pravilnike, ki jih niso imeli (angleško pa tudi skoraj nihče ne razume). Na koncu, preden sem odšel nazaj v Slovenijo, smo dosegli razpolovitev kazni, s katero pa se seveda nikakor nisem strinjal saj sem bil popolnoma nedolžen. Tako je sledila še ena pritožba in še eno potovanje v Atene, na še eno zaslišanje – tokrat na Nogometno zvezo Grčije. Dober mesec dni po tem je sledil telefonski klic mojega odvetnika, ki mi je sporočil zmagovito novico, da so končno razsodili da sem nedolžen in mi dovolili takojšnje igranje. Bili so težki časi, večkrat sem moral iti v Atene in vse skupaj me je stalo okoli 30 000 evrov.

A to še zdaleč ni konec vseh problemov. Sledila je najtežja preizkušnja v življenju.
 
»Že prej sem imel občasne probleme s pritiskom, a meni se ni zdelo nič resnega. Dobil sem klic Nizozemca, ki mi je ponudil možnost igranja v nizozemski ligi. Te priložnosti nisem smel izpustiti, saj sem dobil še eno priložnost na Zahodu. A mama je na vsak način želela, da grem na ultrazvok in konkreten pregled pri zdravniku, predenj odpotujem. Na začetku je nisem poslušal, saj sem vendar zdrav in normalno treniram. Po dolgotrajnemu vztrajanju pa sem le odšel na pregled. In ugotovili so, da imam problem s srčno zaklopko, podobno kot Nwanko Kanu, Darko Kovačevič in Lillian Thuram. Imel sem tudi povečano srce in nemudoma so me poslali na operacijo. Dejali so mi, da če tega ne bi storili, bi se v roku treh mesecev nenadoma zgrudil. Poklical me je nizozemski menedžer in dejal sem mu, da je moje nogometne kariere konec.»


Eden izmed zadnjih "profesionalnih" štartov na žogo

Operacija je bila uspešna in Miha počasi okreva. Zdravniki pravijo, da je vse v redu in da je bolj zdrav, kot kadarkoli prej. Bi lahko mogoče nadaljeval z nogometno kariero?
 
»Dejali so, da lahko, a da nikoli ne veš. Nogometno kariero sem zaključil, saj imam veliko drugih ciljev. Ravnokar sem odpisal zadnji izpit na Ekonomski fakulteti v Ljubljani in čaka me še diploma. Potem pa mislim nadaljevati študij v tujini, zanima me namreč športni menedžment v New Yorku. Upam, da bom izpolnil pogoje za vpis.«
 
Glede na njegove izkušnje ima verjetno kakšen nasvet za vse igralce in klube.
 
»Pravijo sicer, da je to napako težko odkriti, a klubi bi lahko brez problema poslali igralce na podrobnejši ultrazvok, ki stane tam okoli 100 evrov. To je zanemarljiv znesek,« je dejal in se spomnil svojih zdravniških pregledov v tujini.

"V Grčiji na primer je bil najbolj katastrofalen pregled pred podpisom pogodbe, ko sem samo odtekel 10 min, naredil test za moč nog in to je bil to. Niti vzorca krvi ti ne vzamejo, nič. Spet če pogledam preglede v Rusiji, ki so bili dolgi dva dni po 5 ur, kjer ti pregledajo vse kar si sploh lahko zamisliš…pa vseeno ni nihče nič našel glede napake na srcu."

 
Mihi torej ciljev in izzivov v življenju ne manjka, a glede na prehojeno pot do sedaj smo prepričani, da mu bo uspelo. Kljub temu, da je njegova igralska kariera končana.
 
In nauk te zgodbe? (Včasih) poslušajmo svoje mame.

 
Klemen Porenta
 
 
 
 
 
 

 
 
Nazaj