page name




Večni zmagovalci

“94. minuta … Danilo, junak, odbija žogo, zmagala je pravica, ekipa bojevnikov, neustrašnih igralcev je v ponos celotni Braziliji, Santa Catarina je predstavljena na spektakularen način, Brazilija ima novega finalista Cope Sudamericana … Koneeec, koneeeccc … Chapecoense se bo boril za končno lovoriko … Kakšna tekma … kakšno veselje in trenutek za večnost. Najlepša tekma z izidom 0-0. Arena nori! Greeemo Chape, do konca!”

Nejc Mravlja


01. december 2016. ob 09:45 | zadnja sprememba: 01. december 2016. ob 09:48


Chapecoense

S temi besedami je sredi prejšnjega tedna lokalni radijski komentator Fernando Doesse pospremil zaključek povratne polfinalne tekme pokala Sudamericana med brazilskim presenečenjem tekmovanja, Chapecoensejem in na papirju favoriziranim argentinskim San Lorenzom. Ob Joinvilleju, Avaíju, Figueirenseju in Criciúmi eden petih “velikih” (br. “grandes”) nogometnih klubov iz zvezne države Santa Catarina (ki za razliko od uveljavljenih središč: Rio de Janeiro, São Paulo, Belo Horizonte, Porto Alegre … velja bolj za spremljevalca razvoja najpopularnejše igre na svetu, že nekaj zaporednih sezon med domačo nogometno smetano je zanje prava redkost), je dočakal dotik slave, ki je pomenil nadgradnjo bliskovite rasti (leta 2013 so zeleno-beli okronali 40. obletnico delovanja z zgodovinskim krstnim vzponom v elitni razred brazilskega državnega prvenstva, čeprav so se šest let prej prebili v četrtoligaško konkurenco … ), s katero je klub oplemenitil plodno obdobje, v katerem se je uspel umestiti med stabilnejše prvoligaše (že tretje leto zapored velja za edinega člana domače nogometne elite, ki ni pridelal minusa v klubski blagajni in se ponaša z najboljšim poslovnim izidom med prvokategorniki), v drugi mednarodni sezoni pa segel do obličja zvezd, kar je nakazal že z lanskim prebojem v četrtfinale istega tekmovanja (uspešnejši je bil argentinski River Plate), tokrat pa je zeleno-bele junake čakala še mikavnejša naloga - zadnja ovira in zahteven obračun za končno lovoriko. Po zadnjem sodnikovem pisku prej omenjenega polfinalnega vrhunca je trener Caio Júnior v pričakovanju prve finalne tekme s kolumbijskim Atléticom Nacional čustveno pristavil: “Če umrem nocoj, bom svet zapustil srečen.” 

Še pred obiskom Medellína je “Chape” v nedeljo gostoval v São Paulu, kjer je Palmeiras z zmago na polno zasedenem stadionu Allianz Parque potrdil rekorden deveti naslov brazilskega prvaka (prvi po 22 letih), toda člani “hurikana z zahoda” so bili z mislimi na prihajajočem, za klub zgodovinskem obisku Kolumbije … 

Ekipa je pilla zadnje podrobnosti pred prvim dejanjem zaključnega obračuna, v torek popoldan pa se je delegacija s spremljevalci in predstavniki medijev vkrcala na letalo venezuelske družbe Lamia z oznako CP 2933. Želja uprave kluba je bil direkten let v Medellín, kar pa je zavrnila nacionalna agencija za civilno letalstvo - Anac (podobno prošnjo je klub nanjo neuspešno naslovil pred nedavnim potovanjem v Barranquillo k Júniorju) in ekipo preusmerila na redno linijo São Paulo - Medellín z vmesnim postankom v Boliviji s predvidenim vzletom ob 15.15 po brazilskem času in pristankom v Kolumbiji okrog polnoči. Doma je zaradi poškodb, slabe forme in odločitve stroke ostalo 9 igralcev (Martinuccio, Rafa Lima, Nemén, Marcelo Boeck, Demerson, Moisés, Hyoran, Andrei in Nivaldo, ki je v ekipi vse od nastopanja v četrti ligi), kljub povabilu na letalu zaradi delovnih obveznosti ni bilo oktobra izvoljenega novega prefekta zvezne države Santa Catarina, Luciana Buligona ter sina trenerja Caia Júniorja, Matheusa Sarolija, ker je pozabil potni list, medtem ko sta vodji klubske logistike, Pablo Castro in Rodrigo Ernesto, zavoljo urejanja tehničnih podrobnosti gostovanja predhodno odpotovala na cilj in ekipo zvečer že nestrpno čakala na letališču v Medellínu. Kot vemo, je nista dočakala …

Chapecoense

Letalo, ki je pred 18 dnevi povedlo argentinsko reprezentanco na čelu z Messijem, Agüerom in Di Marío na kvalifikacijsko tekmo z Brazilijo v Belo Horizonte, je opravilo načrtovan postanek v bolivijskem mestu Santa Cruz de la Sierra in nadaljevalo pot v Kolumbijo, potem pa nad kolumbijskim mestom La Unión izgubilo nadzor in zaradi okvare elektronike strmoglavilo.

Med petimi preživelimi potniki so (bili) tudi štirje igralci Chapecoenseja: branilca Alan Ruschel in Neto ter vratarja Danilo in Jakson Follmann, slednjemu so amputirali nogo (po podrobnejšem pregledu je v nevarnosti, da ostane še brez druge). Danilo se je prebudil v bolnišnici v Medellínu, se javil življenski sopotnici, zadnjič, namreč nekaj trenutkov zatem je podlegel poškodbam …    

Po Torinu (leta 1949), Manchester Unitedu (1958), čilskemu Green Crossu (1961), bolivijskemu The Strongestu (1969), Alianzi iz Lime (1987) in reprezentanci Zambije (1993), je “Chapecoense 2016” sedma tragična nogometna zgodba, povezana z letalsko nesrečo, ob kateri je onemel svet. Množica privržencev in večina klubov iz celega sveta se je poklonilo svojcem žrtev, uprava nesojenega finalnega tekmeca, Atlética Nacional, od južnoameriške nogometne federacije CONMEBOL je uradno izrazila željo, da naslov dodeli zeleno-belemu “hurikanu z zahoda”, katerega prihodnost je negotova in zavita v tančico skrivnostnosti. Njegovi navijači so sinoči že drugi zaporedni dan napolnili domači nogometni hram z imenom Arena Condá (včeraj se jim je na prizorišču nikdar odigranega prvega finalnega dejanja, na stadionu Atanasio Girardot v Medellínu “pridružilo” 45.000 pristašev kolumbijskega kluba), na katerem so na ves glas prepevali klubske pesmi v spomin na njihove junake, ki so ostali brez “svetega grala”, nastopa v finalu, ta bi jih morda dokončno umestil na mednarodni nogometni zemljevid. V očeh mnogih bodo ostali večni zmagovalci, ali kot se glasi moto ene od klubskih objav za javnost na priljubljenem socialnem omrežju: “Ni jih utrudila pot v višave, na koncu so prispeli v raj.” Força Chape!

 

Foto: Guliver/Getty Images

Arhiv novic po dnevih

Ni dokumentov za izbrani datum.

Morje vsebin