page name




PREURANJENO SLOVO

"Reprezentanca je zame zaključena zgodba." Besede, ki so odjeknile, kot bi mu odrezali nogi. Stavek, izrečen v afektu po novem izgubljenem finalu, že tretjem v zadnjih dveh letih. Misel, ob kateri se marsikateremu nogometnemu navijaču naredi cmok v grlu.

Nejc Mravlja


28. junij 2016. ob 12:04 | zadnja sprememba: 28. junij 2016. ob 19:49


Večina tistih, ki smo zavzeto spremljali jubilejno različico elitnega zbora južnoameriških reprezentanc, ki je bil ob stoti obletnici federacije CONMEBOL letos oplemeniten in razširjen s povabljenkami iz severne in srednje Amerike, je bila prepričana v konec 23-letnega in hkrati najdaljšega posta lovorik argentinske reprezentance v njeni več kot stoletje dolgi zgodovini. Njen selektor, Gerardo »El Tata« Martino, je na težko pričakovan nogometni dogodek leta privedel na papirju sanjsko moštvo, v katerem ni manjkalo igrivosti, domišljije, predvsem pa vsesplošne kakovosti, ki so jo vpoklicani igralci tudi udejanjili skozi potek tekmovanja, od začetnega prigaranega in dokaj rutiniranega uspeha proti Čilu, sprehodov prek Paname in Bolivije v skupini ter suvereno matiranih Venezuele in gostiteljice ZDA v zaključni fazi turnirja. Na obzorju je bil nov finale, tako kot lani v Santiagu in tudi tokrat proti Čilu, obenem pa ponovitev dvoboja izpred 20 dni, ki ga je z golom, posvečenim nedavno preminuli babici, odločil Ángel di María. Prav slednji je v nadaljevanju prvenstva proti Panami staknil poškodbo, zaradi katere je počival do finala, dan pred zaključno tekmo pa dobil zeleno luč za nastop. Kot je razkril potek finala, prehitro. A k temu se še vrnemo.

27. maja se je na pripravljalni tekmi za Copo Américo Centenario proti Hondurasu poškodoval glavni adut in nosilec igre modro-bele reprezentance Lionel Messi. Bolečine v hrbtu so igralcu, ki je petkrat v zadnjih sedmih letih osvojil prestižno zlato žogo, preprečile polno število minut. Nihče ni natančno vedel, kdaj bo opolnomočen znova vodil izbrano vrsto domovine do tako pričakovane lovorike, ki ji je bilo letos podrejeno vse. Po dveh zanj neobičajno epizodnih vlogah in odlično odigranih 74 minutah na tekmah s Panamo (na tej je postal prvi igralec, ki je za Argentino v 115-letni zgodovini na posamezni tekmi dosegel hat-trick kot rezervist) in Bolivijo v skupinskem delu, si je z zanj prav tako neznačilno poraščeno brado pred četrtfinalnim obračunom na Gilette Stadiumu v Foxboroughu z Venezuelo nadel kapetanski trak. Poškodba in bolečine so bile preteklost. Občinstvo je čakalo na nov vrhunec, z novim golom bi Leo izenačil strelski rekord prvega reprezentančnega strelca Gabriela Batistute, ekipo, ki je tudi brez njega v glavni vlogi blestela, pa povedel v nadaljevanje tekmovanja, v bližino dotika žlahtne srebrnine. Večer 18. junija se je pričel izjemno, Messi je že v osmi minuti s sijajno asistenco zaposlil »Pipo« Higuaína in nakazal, da je v obetavni dnevni formi, kar je potrdil v začetku 2. polčasa, ko je po odlično izdelani akciji in podaji Nica Gaitána izenačil Batijev dosežek.

»Adijo, bostonska fantazma«, je ob aluziji na Maradonov dopinški škandal s svetovnega prvenstva leta 1994 zapisal eden najbolj uveljavljenih novinarjev dnevnika Clarín, Enrique Gastañaga. Teren za napad na vrh je bil pripravljen, pridobljena samozavest je pomenila všečno izhodišče pred predzadnjo oviro, ZDA. Vsebina in potek polfinala sta skoraj do potankosti spominjala na predhodni dvoboj z Venezuelo, Messi, oprt in krit s triom vezistov Banega-Mascherano-Fernández, je igralce zalagal z uporabnimi podajami, Lavezzi je upravičil mesto v udarni postavi z zgodnjim golom, po dobre pol ure igre pa je slabih 71.000 gledalcev v Houstonu videlo novo mojstrovino najbolj znane »bolhe« (špansko La Pulga) na svetu. Prosti strel s 25 metrov je bil izveden popolno, domači vratar Guzan je poletel v pravo smer, vendar žoga je bila preveč natančno poslana v levi zgornji kot. 55. reprezentančni gol, nov rekord, ki je Argentino približal finalu. Zgolj Brazilca Pelé (77 golov) in Ronaldo (62) sta v južnoameriških članskih reprezentancah zadela večkrat. V nadaljevanju je bil za potrditev uspeha dvakrat (enkrat po podaji Messija) natančen še Higuaín. Izhodišče za zaključni obračun se je zdelo imenitno, nasprotnik Argentine pa je naslednji dan postal Čile, ki je za vstop v finale prav tako prepričljivo odpravil Kolumbijo. V ponovitvi lanskega finala se je Messiju in soigralcem že leto po bolečem neuspehu v čilski prestolnici Santiagu ponudila priložnost za maščevanje. Potrdilo se je še eno dejstvo, vse od leta 1999 je zmagovalec Cope América vselej izšel iz skupine, v kateri je igral Čile ...

Nedelja, 26. junij 2016 in vrnitev za mnoge najboljšega igralca zadnjega desetletja na stadion MetLife, kjer je pred dobrimi štirimi leti (9. junija 2012) dosegel briljanten hat-trick (drugega od štirih reprezentančnih) na prijateljski tekmi z Brazilijo. »Razsvetlite nas«, »Domovina nogometa vas roti za slavje ob prekinitvi predolgega 23-letnega trpljenja«, »Za naslov, ki si ga Argentina zasluži«, »Nocoj ne smemo izgubiti« … že iz pričujočih naslovnic časnikov na dan tekme se je dalo čutiti, koliko vznemirjenja, strasti in vznesenosti je bilo v igri omenjenega večera v East Rutherfordu. Svojo računico je imel tudi Čile, v tem trenutku bržčas najzahtevnejši možen tekmec, ki je skozi turnir stopnjeval formo in za finale dočakal vrnitev ključnih vezistov Vidala in Díaza, oba sta bila že lani med najboljšimi ob osvojitvi prve zgodovinske članske lovorike »rdečih« v 106 letih obstoja.

Lionel Messi

Zaključni obračun, kar zadeva obisk, turnirja presežkov, se je pričel zelo bojevito z obeh strani. Že po četrt ure igre je Marcelo Díaz po prekršku nad Messijem prejel rumen karton. V 21. minuti je izjemno priložnost po veliki napaki Medela zapravil Higuaín. V 28. minuti nov dvoboj Messi-Díaz, Argentinec je v zanj značilnem prodoru iskal pot skozi čvrsto zvezno vrsto Čila, znova se mu je po robu postavil čilski vezist, ki mu je s telesom zaprl pot, Messi je z nenadno spremembo smeri, s t.i. gambetto, prvino, ki jo je do obisti izpopolnil Maradona, tekmeca prisilil v nov prekršek. Brazilski sodnik Héber Lopes ni bil milostljiv in je Díaza z novim rumenim kartonom umaknil z igrišča. Toda Argentina proti pričakovanjem ni izkoristila viška igralca, še več, v zaključku 1. polčasa je tudi sama ostala z igralcem manj po izključujočem prekršku Roja nad Vidalom. Nadaljevanje je bilo na las podobno lanskemu v Santiagu, ekipi sta se bojevali za vsako ped, igralski ansambel Čila je odlično zapiral dohode do svojega kazenskega prostora, Messi se je tako kot lani zdel nemočen. Glede na vsebino pričakovani podaljšek je modro-belim ponudil novo priložnost. V 100. minuti je Messi iz prostega strela izvrstno podal, Kun Agüero pa z glavo žogo premeteno poslal proti vratom, a je Leov klubski soigralec, vratar Barcelone Claudio Bravo z obrambo prvenstva poskrbel, da je o zmagovalcu vnovič odločalo izvajanje enajstmetrovk. Sergio »El Chiquito« Romero je v prvi seriji ubranil strel Vidalu, tako kot lani pa je za Argentino prvi poskusil Messi. Kot običajno je vzel kratek zalet in z močnim strelom žogo poslal prek vrat. Njegov bled izraz na obrazu je poosebil nemoč in spomnil na mučne trenutke brezčasnosti po obeh izgubljenih reprezentančnih finalih v minulih dveh letih. Številnim Argentincem je zastal dih. »La Pulga« pa je prvič v karieri v izbrani vrsti na tekmi z odločitvijo po kazenskih strelih zgrešil gol. V nadaljevanju je poskus Biglie v 4. seriji spretno zaustavil Bravo, Franciscu »Mačku« (El Gatu) Silvi pa je uspel ključen strel ... za ubranitev naslova Čila in podaljšanje argentinskega prekletstva neuspehov v finalih velikih tekmovanj (nedeljski je bil sedmi po vrsti).  

»Reprezentančne zgodbe je zame konec. Ob nje sem si veliko obetal in si s polno zavzetostjo prizadeval za osvojitev naslova. Težko je verjeti, vendar nam znova ni uspelo. Še drugo leto zapored smo klonili po enajstmetrovkah. Izgubil sem štiri finale, tri v zadnjih dveh letih. Sramotno, vem, želeli smo si lovorike in storili smo vse. Ni nam uspelo.« Vidno v šoku je Messi s tresočim glasom po tekmi v mešani coni v pričujoči izjavi za argentinsko TV postajo TyC Sports dal vedeti, da je sklenil pomembno poglavje izjemne kariere.

Zgodbo je končal po 10 letih, 10 mesecih in 9 dnevih od debitantskega nastopa v Budimpešti, ko je v 63. minuti zamenjal Lisandra Lópeza in bil 47 sekund zatem po prekršku nad madžarskim branilcem Vilmosem Vanczákom izključen. O nadaljnjem razvoju reprezentančne kariere bi lahko razpredali tedne, lahko pa ga orišemo v nekaj ključnih poudarkih.

1. marca 2006 je dosegel prvi gol na prijateljskem dvoboju v Baslu s Hrvaško, istega leta debitiral z golom na svetovnem prvenstvu proti izbrani vrsti Srbije in Črne Gore, v odločilnem četrtfinalnem neuspehu z gostiteljico Nemčijo pa ostal na klopi. Po slovesu selektorja Pekermana mu je njegov naslednik Alfio Basile naslednje leto na Copi América v Venezueli namenil pomembnejšo vlogo, turnir je sklenil kot najboljši mladi nogometaš, a s porazom v finalu proti Braziliji. Svetovno prvenstvo 2010 v Južnoafriški republiki je odigral po izjemni članski klubski sezoni v Barceloni in pritiskom svetniškega sija Maradonovega naslednika. Kljub dobrim predstavam je bila v četrtfinalu premočna Nemčija. Naslednje leto je kljub trem asistencam, a brez doseženega gola tiho sklenil domačo Copo América, za Argentino je bil (znova) v četrtfinalu po enajstmetrovkah usoden poznejši šampion Urugvaj. Po plazu kritik in odhodu selektorja Sergia »Checha« Batiste je reprezentanco prevzel Alejandro Sabella, ki je »bolhi« namenil osrednjo figuro in ji podelil kapetanski trak. V Baslu, kjer je dosegel reprezentančni prvenec, je Messiju konec februarja 2012 uspel prvi hat-trick v izbrani vrsti, južnoameriške kvalifikacije za svetovno prvenstvo v Braziliji pa je sklenil kot najboljši igralec in strelec ekipe. Na zaključnem turnirju v sosednji državi je reprezentanco vodil do finala, bil na štirih zaporednih tekmah izbran za najkoristnejšega igralca, s 4 goli in asistenco pa kljub finalnem porazu proti Nemčiji postal še najboljši posameznik zbora svetovne nogometne smetane. Grenak priokus je s soigralci skušal popraviti v zadnjih dveh nastopih na Copi América, z novima finaloma, a brez lovorike.

lionel messi

55 golov na 113 tekmah, 4 hat-tricki, 36 asistenc … je le nekaj številk, ki so obeležile njegovo člansko reprezentančno pot. Po štirih izgubljenih finalih (za primerjavo: z Barcelono jih je na mednarodni ravni odigral deset brez poraza) se je vidno pod vtisom nemoči pri nedavno dopolnjenih 29 letih odločil napraviti prelom. Za mnoge je prenehal prehitro, odšel preveč potiho, na premajhna vrata, brez pečata, ki bi ga za vedno umestil v večnost.          

Takoj po odmevnih besedah se je v domači javnosti vsul plaz misli pristašev, ki ga želijo prepričati, naj si premisli in kljub odmevnih neuspehom nadaljuje. Morda najbolj slikovito mu je podporo namenil Mauro Icardi: »Najboljši vojak ne zmaga vedno, ampak se v bitko vselej poda brez strahu in je v njej vztrajen.« Bo »Lio« premagal »strah« in se vrnil? Bo požrl besedo in se lotil novega izziva? Predsednik države Mauricio Macri je z mnogimi nekdanjimi nogometnimi asi, kot sta Diego Maradona in Mario Kempes, na čelu nepregledne množice privržencev, ki ga in ga še bodo z motom: »No te vayas Lio« (Ne odhajaj, Lio.) skušali prepričati, da nadaljuje, kjer je končal. Misija Rusija 2018 se zdi (preveč) vabljiva, prvemu adutu ene največjih svetovnih nogometnih velesil pa se relativno hitro ponuja nova priložnost, da popravi vtis, da zahtevni, a vznemirjenja željni domovini z lovoriko omogoči tisto, kar mu v bogati karieri še ni uspelo. 

 

 

FOTO: Getty Images

VIDEO: Šport TV

Arhiv novic po dnevih

Ni dokumentov za izbrani datum.

Morje vsebin