Advertisement
 
page name




Tušak: Olimpijski prvak ne postaneš po naključju

Po novi osvojeni kolajni, četrti iz Londona smo se o uspehu nekaterih slovenskih junakov iz letošnjih olimpijskih iger pogovarjali s športnim psihologom Matejem Tušakom. Pokomentirali smo uspeh Primoža Kozmusa, Urške Žolnir in Rajmonda Debevca ter se med drugim dotaknili tudi motivacije športnikov pred takšnim velikim tekmovanjem kot so olimpijske igre.

Neža Pavčič


08. avgust 2012. ob 14:42 | zadnja sprememba: 13. avgust 2012. ob 01:19


Matej Tušak Matej Tušak

Primož Kozmus se je znova vrnil na največjem tekmovanju. Kako to, da je Brežičan vedno najboljši na največjih tekmovanjih?

To je težko kompetentno govoriti. Očitno je Primož  čez leto videl, da forma ni tista prava, zato je verjetno v zadnjem trenutku spremenil taktiko in ubral tisto, ki se je že izkazala za dobitno. Razlog, da je na velikih tekmah vedno v dobri formi, je njegova natančnost, ve kaj lahko od sebe pričakuje, velike tekme pa športnike še posebej motivirajo. Motivacija je prav na tako velikih tekmah največja. Zavedati se je treba, da je metanje kladiva tekom leta za medije neatraktivno, zanimivejšega ga naredijo šele rezultati, kar je podobna zgodba tudi pri drugih športih. 

Kako je lahko Primož lahko (v primerjavi s slabšimi rezultati v sezoni) prav na olimpijskih igrah iz sebe iztisnil največ?

Vemo, česa vse je Kozmus sposoben. Če bi na tak način treniral že prej, bi verjetno osvojil zlato medaljo. Pred olimpijskimi igrami nihče ni vedel točno kako dobro je pripravljen, razen on sam. Prepričan sem, da je že sam pred olimpijskimi igrami videl, da je v dobri formi, oziroma, da se forma dviguje.

Kako je lahko v sodobnem vrhunskem športu atlet trenira praktično sam, brez trenerja in ob tem dosega vrhunske rezultate?

To zagotovo ni najboljša stvar, sploh pa ne dolgoročno. V taki starosti sicer ne potrebuješ trenerja take vrste kot pri 18, ampak nekoga, na katerega se lahko obrneš predvsem takrat ko ne gre in od kogar lahko pričakuješ nek nevtralni 'feedback'. Mislim, da bi bilo zagotovo priporočljivo delati s trenerjem, a je problem tudi to, kje bi ga našel – ne vem ali kakšen tak kot ga Primož išče v Sloveniji sploh obstaja.

Primož Kozmus Primož Kozmus

Če nadaljujeva z edino slovensko dobitnico zlate kolajne na londonskih olimpijskih igrah – skozi celotno tekmovanje je Žolnirjeva delovala zelo osredotočeno.

Ne samo Urška, temveč vsa dekleta, vzgojena pri Marjanu Fabjanu so miselnosti, da lahko premagajo vsakogar in tako ni na olimpijskih igrah razmišljala le Žolnirjeva, ampak vse judoistke. Razočaranje pri tistih, ki jim ni uspelo, je bilo seveda ogromno. Urški je uspelo doseči vrhunski rezultat, ki je posledica vrhunske pripravljenosti. Žolnirjeva je od prvega trenutka kazala, da je prišla v London zmagat. Tukaj se lahko učimo od nje, se pa je potrebno zavedati, da se je težko počutiti kot Urška, če nisi vsega vložil v ta olimpijski nastop in če nisi tako vrhunsko pripravljen.

Rečeno je bilo, da je poleg trenerjevega načrta trenirala še sama brez trenerjevega nadzora. Kakšno je vaše mnenje o tem?

Idealni pogoji treniranja vrhunskega športnika seveda potekajo skupaj s trenerjem. Težko rečem, saj je Urška na svojega trenerja zelo navezana. V njihovem klubu je trener zelo markantna oseba, zato mislim, da veliko dela 'mimo trenerja', torej brez njegove vednosti, tu ni potekalo. Prepričan sem, da trener ve kakšen pristop ima Urška, vidi njene rezultate, tako da menim, da se njeni samostojni treningi bistveno ne razlikujejo od trenerjevih, saj vse izhaja iz predhodne trenerjeve razlage.

Kolikšen del uspehov Žolnirjeve pa pripisujete njenemu trenerju Marjanu Fabjanu?

Marjan Fabjan je izredno strog in nepopustljiv, po mojem mnenju eden izmed zahtevnejših trenerjev. Treningi pri njem so zelo naporni. Želim si, da bi tudi ostali športniki kdaj to videli in dojeli, zakaj je Sankaku iz Celja valilnica talenta in kaj vse je potrebno storiti za tak dosežek. Taka trda pot je nedvomno ena tistih, ki se bolj obrestujejo, nedvomno pa trener pri uspehu Žolnirjeve nosi ogromne zasluge.

Urška Žolnir in Marjan Fabjan Urška Žolnir s trenerjem Marjanom Fabjanom

Nadaljujva z najstarejšim slovenskim dobitnikom olimpijske medalje v Londonu. Za Rajmonda Debevca so bile to že osme olimpijske igre. Bo po treh kolajnah in 49 letih še našel motivacijo za naprej?

Zagotovo bo našel motivacijo vsaj še za ene igre, če ne celo več, saj želi preseči rekord posameznika po številu udeležb na olimpijskih igrah, vendar pri tem nastaneta dva problema. Prvi je nedvomno slabšanje vida s staranjem, druga težava pa nastopi pri olimpijskih normah, ki so v strelstvu zelo visoke. Udeležba na olimpijskih igrah bo odvisna tudi od forme, a mislim, da Rajmondu motivacije ne bo manjkalo.

Po osvojeni bronasti medalji ga je v ponedeljek čakal še en nastop, a je že pred tekmo omenil pomanjkanje motivacije …

Tudi meni je že dan pred tekmovanjem v drugi disciplini omenil, da se je po že osvojeni medalji izredno težko motivirati na novo tekmo. Če nek športnik (npr. Michael Phelps) več let načrtuje osvojitev več medalj, se pritiska navadi, če pa greš, kakor Rajmond, na olimpijske igre po le eno medaljo, se lahko prehitro zadovoljiš. Ko že imaš osvojeno medaljo je potem napetost malo manjša in lahko pripelje do tega, da se športnik manj trudi.

Kje vse pa tekmovalci na olimpijskih igrah iščejo motivacijo?

Športniki iščejo vse mogoče izvore motivacije. Nekatere bolj motivira popularnost, druge nekakšni notranji dosežki, tretje motivira odnos do nekoga bližnjega, vse to je zelo individualen pristop motiviranja posameznika. Povprečna motivacija izvira že iz samega veselja do ukvarjanja s športom, ampak nadgradnjo motivov po uspehu pa skušajo športniki doseči z  različnimi pripravami.

Felix Sanchez Felix Sanchez je motivacijo za olimpijsko zmago našel v družinski tragediji

Ob pravšnji meri motivacije in verjetno tudi sreče lahko pride do največje nagrade športnika v karieri. Kakšni pa so občutki od dobljeni olimpijski kolajni?

Občutke od prejeti olimpijski kolajni si je težko predstavljati. Že sam te dni v Londonu na atletskem stadionu ob opazovanju takega vzdušja si bistveno lažje predstavljam kako se počutijo športniki – stati na najvišji stopnički ob poslušanju himne svoje države, ko te gleda več milijonov oziroma milijard ljudi med prejemanjem nagrade za življenjsko delo. Olimpijske igre se odvijejo se na vsake štiri leta, kar je tudi eden izmed razlogov zakaj je olimpijska kolajna tako cenjena. Športniki, udeleženci olimpijskih iger, si že v mladosti postavijo cilj, h kateremu stremijo dvajset let, ko pa to dosežejo so na to pripravljeni, saj so za to trdo garali celo življenje – nihče olimpijske medalje ne osvoji po naključju. 

 

Foto: Sportida.com, Guliver/Getty Images