---

Marko Račič: Leta 1948 smo osvojili dve srebrni

Janez Kocijančič in Marko Račič

Drugič kot strokovni delavec v atletiki, ki je več kot štiri desetletja delovali v atletiki, in nenazadnje, kot soavtor knjige Naši olimpijci, katere šesta izdaja je ugledala luč sveta v preteklem tednu in v kateri so zbrani vsi nastopi slovenskih športnikov od leta 1918 naprej. Že en dejavnik njegovega delovanja bi bil dovolj, da bi mu zastavili nekaj vprašanj. Videti pa je, da so dolga leta skrbnega beleženja rezultatov slovenskih olimpijcev in poigravanja s statistiko le-teh blagodejno vplivala na spomin našega sogovornika, ki zna stvari, o katerih govori, prikazati, kot da bi se zgodile včeraj. 

Kako se spominjate svojega nastopa pred 64 leti v Londonu?

Spominjam se ga kar dobro. Iz skupnih priprav v Ljubljani smo z vlakom preko Pariza krenili proti Londonu. Potovali smo več dni, zadnji del poti smo opravili s posebnim vlakom, ki je kar na trajektu prečkal Rokavski preliv. Slovencev je bilo v takratni jugoslovanski ekipi 12, od tega največ telovadcev. V Londonu je bilo takrat zelo vroče, približno 700 športnikov so namestili v posebnem predelu, saj klasične olimpijske vasi takrat še ni bilo. Bivali smo v posebnih barakah, ki so jih med vojno uporabljali piloti in mehaniki kraljevega letalstva (RAF).

Zmagovalec teka na 400 metrov Arthur Wint z Jamajke

Nastanitve so bile daleč od modernih, v katerih zdaj prebivajo športniki na olimpijski igrah?

Ja, temu bi težko rekli olimpijska vas. Bili smo razdrobljeni po vsem Londonu. Vem, da smo bili moški nastanjeni na treh lokacijah v mestu, dekleta pa so bila večinoma nastanjena v internatih, saj takrat še nismo prebivali skupaj. Prevoz pa je bil že takrat dobro organiziran, saj so nas vsak dan z avtobusi vozili na stadion in jugoslovanska reprezentanca je bila tako močna, da je imela razen enega dne vsak dan nastope. Spominjam pa se, da je bila hrana slaba in da smo imeli lunch pakete' od doma.

Kako ste se na samem nastopu odrezali?

Eden od naših trenerjev je rekel: 'Veš, mi nismo tako močni kot Američani in Jamajčani, poskusi jih spremljati, potem pa bo, kar bo.' In tako je tudi bilo. Nastopal sem posamično in v štafeti 4 x 400 metrov, ki je osvojila 12. mesto. Posamezno sem prišel do četrtfinala in dosegel najboljši čas 50,5 sekund. Zmagal pa je Jamajčan Arthur Wint, kar je bila prva zlata olimpijska kolajna za Jamajko. Kasneje, leta 1951, je obiskal Jugoslavijo in v Beogradu smo se še enkrat pomerili ter s pomočjo prevajalca spregovorili nekaj besed. Poseben dvoboj se je obetal v štafeti 4 x 400 metrov med Jamajko in ZDA, mi smo seveda vsi navijali za Jamajčane, toda prav Wint se je poškodoval in morali so odstopiti. Takratna jamajška ekipa se je zaklela, da bo čez štiri leta premagala ameriško štafeto in res ji je to v isti postavi leta 1952 v Helsinkih uspelo.

Napis na starem stadionu Wembley, na katerem je tekmoval Marko Račič

Pa ste si sploh uspeli ogledati  mesto?

Vmes smo imeli le en prost dan, ki smo ga izkoristili za ogled znamenitosti. London je bil takrat še precej prizadet od vojne. Kot mesto me takrat ni prepričal, veliko lepše mi je bilo tekmovanje v Oslu, kjer je dve leti prej potekalo svetovno prvenstvo. Olimpijske igre v Londonu niso bile moje prvo veliko športno potovanje. Večinoma smo si takrat ogledali veliko tekmovanj, saj smo bili skoraj ves dan na stadionu. Vse skupaj je potekalo zelo zgoščeno. Moram pa poudariti, da je bil stadion ves čas poln z gledalci, ki so športnike res lepo sprejeli.

Ste pa v Londonu zakuhali tudi manjši škandal, kajne?

Tam, kjer smo stanovali, so kar naenkrat pojavili politični plakati. Na njih so bili Tito in parole, toda organizatorji, so bili glede tega zelo striktni in niso dovoljevali mešanja politike ter športa. Ko smo se vrnili s treninga, so že odstranili vse sporne plakate.

Po aktivni karieri ste kot trener delovali v atletiki, drži?

Ko sem končal aktivno športno pot, sem najprej v Beogradu deloval kot trener pri mojem matičnem klubu Partizan. Kasneje sem kot DIF-ovec učil športno vzgojo pri JNA. Tudi oficirje na vojaški akademiji sem poučeval. Po vrnitvi v Ljubljano pa sem se zaposlil na Športni zvezi. Ves čas sem veliko delal na statistiki in iz tega se je rodil projekt Naši olimpijci.

Kako ste prišli na idejo, da bi na takšen način objavili vse naše olimpijske nastope?

Vedno sem rad spremljal rezultate naših športnikov, predvsem tiste iz atletike sem vedno beležil. Leta 1984 sem po zgledu bivših republik Jugoslavije pomislil, da bi tudi Slovenija potrebovala takšno zbirko in prva je izšla že dve leti kasneje. Seveda je bilo takrat precej težje najti rezultate. Pomagali smo si z leksikoni in različnimi almanahi, pisali smo na olimpijski komite itn. V dobi interneta se je vse spremenilo in zato je šesta, zadnja knjiga, ki smo jo izdali tik pred olimpijskimi igrami v Londonu, najbolj popolna. Vsebuje tudi rezultate, ki so jih športniki dosegli, tako da menim, da nam je s soavtorjema Markom in Tomom Levovnikom uspelo narediti uporaben pripomoček vsem, ki jih naši olimpijci zanimajo.

Si upate napovedati koliko medalj bo Slovenija osvojila na OI v Londonu?

Vem, da jih je podpredsednik OKS napovedal sedem, kar pa se mi zdi vseeno nekoliko preveč optimistično. Jaz bi bil zelo zadovoljen s štirimi kolajnami. Moji favoriti so Primož Kozmus pa Peter Kauzer, če ne bo imel spet smole. Blizu lahko pridejo še judoisti ter Vasilij Žbogar in Rajmond Debevec. Bi pa bil zelo zadovoljen že s tremi medaljami, saj ni lahko svojo najboljšo predstavo prikazati ravno na OI. Leta 1948 celotna jugoslovanska reprezentanca ni dobila niti ene zlate kolajne. Ivan Gubijan je v metu kladiva osvojil srebrno, nogometaši prav tako, v finalu so izgubili proti Švedom.

 

Foto: Guliver/Getty Images