---

Mož, ki se je zoperstavil noremu Johnu

Gerry še kar ne razmišlja upokojitvi

Eden najbolj odmevnih trenutkov v vaši karieri je bil prepir z enfant teribble svetovnega tenisa  Johnom McEnrojem na OP Avstralije leta 1990?

Od takrat je minilo že toliko časa, da se skoraj več ne spominjam vseh podrobnosti. Pri Johnu si že vnaprej vedel kaj vse se lahko zgodi. Ne vem kako bi prepir opisal, kar zgodilo se je. Ko sediš v sodniškem stolu je prva skrb, da svojo nalogo opraviš čim bolje, brez pretiranih emocij in ostalih dejavnikov.  Mislim, da sem le opravil svoje delo.

Pa vendar je to bil velik škandal?

Ne vem če bi to tako opisal. Po tem ko sem McEnroja izključil, me je bolj skrbelo, kako bom prišel z igrišča, saj je bil izhod iz arene na nasprotni strani in to je pomenilo, da bom moral prečkati površino. Gledalci so takrat že začeli izražati svoje negodovanje. Tako da sem na hitro naredil načrt pobega in poiskal drugi izhod, ki je bil tik za sodniškim stolom. Ko pa sem prišel skozi vrata, sem ugotovil, da sploh ne vem, kje sem.

Kako pomembno je, da sodnik hitro zapusti prizorišče po takšnih dogodkih?

To je nadvse pomembno, da se sodnik umakne. Ni najbolj smotrno, da posedaš na igrišču, kjer bi se lahko zgodili še kakšni neljubi dogodki. Zagotovo ni najboljše, da igralcem in gledalcem ponudiš priložnost za dodatna obračunavanja.

Kako pa se sedaj razumete z McEnrojem?

Večkrat sva se že srečala, odigrala sva tudi nekaj dobrodelnih dvobojev. Zdaj na to gleda drugače, zaveda se, da sem le opravil svojo nalogo. Med nama ni nobene zamere in mislim, da tudi takrat John tega ni vzel preveč osebno. Zdaj se ob tem le nasmehne.

Incident leta 1990 ...

Leta 2000  ste morali končati tudi enega izmed dvobojev Gorana Ivaniševića. Kaj se je takrat zgodilo?

Gorana vsi dobro poznamo. Vemo, da je poseben karakter. Mislim, da je bil takrat že pri koncu svoje kariere in na turnir je prišel le s tremi loparji. Potem ko je vse tri razbil, se je obrnil k meni in dejal, da nima več loparjev. Predlagal sem mu, naj si lopar sposodi. Tudi tekmec mu je ponudil lopar, toda Goran ga ni hotel. Takrat je Ivanišević potoval z Ljubičićem in predlagal sem mu, naj mu on posodi lopar. Toda težava je bila, da je Ivanišević levičar in mu lopar ni odgovarjal. Ker je ostal brez loparjev, je jasno, da ni uspel nadaljevati dvoboja.

Kako pa je Ivaniševič  reagiral?

Mislim, da je bil v nekoliko slabši formi in si je celo po tihem želel, da se dvoboj konča na takšen način. Težava je bila, da je imel še isti dan nastop v dvojicah. Mislim, da je takrat nekoga poslal z avtomobilom v London k svojemu agentu po loparje.

Zakaj se v modernejši dobi tenisa takšni ekscesi ne dogajajo več?

Na to vpliva več dejavnikov. Prvi je, da so igralci veliko bolj osredotočeni na dvoboje in si ne smejo privoščiti, da bi jim tovrstne stvari rušile koncentracijo. To je posledica izenačenosti med najboljšimi igralci na svetu, kjer v dvobojih odločajo malenkosti in ni prostora za ekscese. Poleg tega so vsi veliko bolje pripravljeni, saj je tudi v drugih športnih panogah profesionalizem zelo napredoval. V preteklosti so si lahko privoščili nekoliko več svobode.

Je zaradi tega delo sodnikov lažje?

Zagotovo je lažje, saj so igralci bolj osredotočeni na svojo igro. Ne ukvarjajo se s sodnikom. Veliko je pripomogla tudi uvedba Hawkeye tehnologije, ki je odpravila dvome o tem, kam je padla žogica. Tudi če se igralci pritožijo, je ob pomoči tehnologije vse dokaj hitro razrešeno. Pomembno je, da na teniških igriščih sodniki nismo nasprotniki igralcev.

"Danes so igralci veliko bolj skoncentrirani na igro in ni več takšnih pripetljajev"

Se vam zdi, da je tehnologija zelo spremenila sodnikovo delo?

Sam skušam še vedno soditi po starih načelih. V primeru, da mi tehnologija lahko pomaga, pa se je seveda ne bom branil uporabiti. Kar si vsi želimo, je čim boljše sojenje in čim manj sodniških napak.

Trenutno smo priča troboju velikih, kdo od njih ima največ možnosti, da postane resnično največji?

Mislim, da so vsi trije resnično veliki igralci. Za dokončno sodbo bo potrebno počakati do konca njihovih karier in potem sešteti vse zmage. V tem pogledu morata Djoković in Nadal še nekoliko popraviti število zmag. Zelo težko je v tem trenutku soditi, kdo je najboljši vseh časov.

Koliko pa v zadnjem času še opravljate delo sodnika?

Približno pol leta namenim sodniškemu delu. Skušajo me upokojiti, vendar se še kar ne dam. Naslednji teden bom sodil v Rotterdamu in kasneje grem še v ZDA. Še vedno me sodniško delo veseli, tako da bom še nadaljeval. Tudi na Wimbledonu bom sodeloval.

Kako vi gledate na turnir v Wimbledonu, ki je vaša življenjska ljubezen. Med drugim ste sodili tudi veliki finale leta 2006 med Federerjem in Nadalom.

Resnično imam rad Wimbledon, tu sem začel svojo kariero in to je zame domač turnir. V različnih vlogah sodelujem že skoraj štirideset let in res ne morem najti ustreznih besed, s katerimi bi ga opisal. To je ljubezen. Tudi letos bom tam. A le med prvim turnirjem, po lastni želji me namreč ni v ekipi, ki bo sodelovala nato na olimpijskemu turnirju. A če končava, saj se mi mudi po igralca, Wimbledon je bil in vedno bo nekaj posebnega.

 

Foto: Bojan Matevžič