Pogled na 2011: Slovenija iz elite v drugi rang

Toda o prihodnosti slovenske hokejske izbrane vrste na tem mestu ne bomo pretirano razpredali, vrstice, ki sledijo, bomo najbolj namenili orisu dogajanja v naši članski nacionalni selekciji v preteklem letu. Le-to je bilo tako ali drugače za zasedbo, ki deluje v deželici na sončni strani Alp v najhitrejšem ekipnem športu na svetu, prelomno, saj je prišlo do novih sprememb. Slednje naj bi Slovenijo ponovno popeljale na prava pota, začenši z dogajanjem v letu 2011.

Matjaž Kopitar je decembra 2010 prevezel vodenje Risov

In v povezavi s slednjim je prav ter pošteno, da zgodbo začnemo že decembra leta 2010. Takrat je namreč prišlo do menjave na selektorskem mestu, Američana Johna Harringtona je namreč nadomestil slovenski strokovnjak, Matjaž Kopitar, oče najboljšega slovenskega hokejista Anžeta Kopitarja. Po skoraj sedmih letih, ko so Rise vodili tuji trenerji (Kari Savolainen, František Vyborny, Ted Sator, Mats Waltin in Harrington), je štafetno palico spet prevzel domačin.

Nekdanji odlični napadalec Jesenic in kasneje tudi trener Železarjev je hitro zavihal rokave ter v moštvo vrnil nekatere igralce, ki pod jenkijevim vodstvom zagotovo ne bi več oblekli dresa z risom na prsih. Pri tem mislimo predvsem na izjemnega vratarja Roberta Kristana, ki ravno v tej sezoni EBEL ponovno dokazuje svoje mojstrstvo za Medveščak, spletna stran eurohockey.com ga je denimo po glasovanju obiskovalcev tega medija izbrala za igralca meseca novembra.

Robert Kristan - najboljši slovenski vratar

Da je z njim ter Kopitarjem zavel nov veter, je bilo videti na prvih prijateljskih preizkušnjah, ki so jih Slovenci med 16. in 18. decembrom 2010 odigrali v Podmežakli proti Madžarom, Norvežanom in Avstrijcem. Z zbirom vseh možnih točk in razliko v zadetkih 10:2 so osvojili prvo mesto na turnirju, na katerem so prvič po nekaj letih z velikim veseljem za našo izbrano vrsto nastopili tudi ostali izkušeni hokejisti, kot so Tomaž Razingar, brata David in Marcel Rodman ter podobni.

To se je odrazilo tudi v kasnejših rezultatsko ne najbolj pomembnih dvobojih, skupaj so jih Risi pred glavnim dogodkom iztekajočega se leta odigrali pet. Najprej so z zelo pomlajeno zasedbo na Madžarskem dosegli celo eno zmago (5:4) in zabeležili visok poraz (1:5), nato se je še enkrat več doma proti Kazahstanu izkazalo, da nam nekdanje ruske ekipe ne ležijo preveč (0:3), v Franciji pa so v popolni postavi že začeli kazati pravi obraz pred svetovnim prvenstvom.

Naša izbrana vrsta se je v pripravah na svetovno prvenstvo elitne skupine pomerila tudi s kazahstansko selekcijo

Poraz po podaljšku s 4:5 in zmaga z 2:0 sta vlivala dodatno samozavest tudi slovenskim ljubiteljem hokeja, ki so v velikem številu, največjem doslej, romali na prizorišče turnirja elitnih hokejskih reprezentanc v Bratislavo. In tam so imeli kaj videti od predstav naše izbrane vrste. Resda Risi niso izpolnili cilja - obstanka v najbolj kakovostnem razredu svetovnega hokeja, toda z večino tega, kar so prikazali na ledu Orange Arene, nikakor niso pustili ravnodušnih vseh, ki smo jih tako ali drugače spremljali.

Videti v živo, kako so gostitelji Slovaki in vsemogočni Rusi do zadnjih minut trepetali proti Slovencem, da ne bi ostali brez kakšne točke ali celo vseh treh, je bilo neprecenljivo, kot tudi to, kako je naša reprezentanca osvojila sploh prvo točko (proti Nemčiji) v zgodovini predtekmovanj vseh svetovnih prvenstev elitne skupine. Toda kaj, ko ob vseh teh pozitivnih stvareh Risi niso imeli niti malo sreče in so bili tako v zadnjem obračunu skupine A že brez vseh možnosti za napredovanje.

Vsi goli Risov na turnirju najboljših reprezentanc na zemeljski obli:

Četa Uweja Kruppa je namreč presenetila tako Rusijo kot Slovaško in Risi so se še šestič znašli v nehvaležnem položaju - reševati svojo glavo v bojih za obstanek. Da bi bila smola še večja, so imeli v Avstrijcih, Belorusih in Latvijcih zelo zahtevne nasprotnike. Verjetno so imeli težje delo glede ohranitve elitnoligaškega statusa le še leta 2003 na Finskem, ko so si morali v družbi Američanov, Belorusov in Japoncev zaradi privilegiranosti slednjih zagotoviti prvo mesto.

Toda niso se ustrašili izziva in bržčas v najboljši tekmi v zgodovini svetovnih prvenstev elitne skupine hokejistom iz baltske države povsem povozili s 5:2. Žal so nato spet naleteli na kompleks severnih sosedov, katerih še na niti eni tekmi, ki je dejansko o čem odločala, niso uspeli premagali (tista zmaga na svetovnem prvenstvu elitne skupine v Innsbrucku leta 2005 seveda težko šteje zaradi sila težkega, skorajda nemogočega položaja Avstrijcev pred zadnjim medsebojnim dvobojem).

Belorusi so v Bratislavi zabili zadnji žebelj v slovensko krsto

Pred zadnjim srečanjem za obstanek so bili sicer še povsem 'v igri', toda psihično dotolčeni, kar se jim je nato še kako poznalo. Kot tudi odsotnost do tedaj skupaj z Razingarjem najboljšega strelca po golih Roka Tičarja, svoje pa so pri Kristanovi osredotočenosti glede branjenja naredile vseh hujše bolečine zaradi poškodbe kolena. In jasno dejstvo, da so jim na drugi strani stali Belorusi, ki bi ob novi sramoti v domovini verjetno morali celo na kakšno prisilno delo.

Poraz z 1:7 je bil boleč, a nedvomno skorajda neizogiben, vendar predvsem posledica spleta nesrečnih okoliščin, še posebej pa dejstva, da na tako vrhunski ravni, kot so Slovenci odigrali dve tretjini celotnega turnirja, niso uspeli zdržati vse do konca. Je že pač tako, da Risi še vedno plačujejo davek tega, da jim primanjkuje tekem na najvišji ravni, zlasti pa to, da zaradi nenehnega seljenja iz elite v divizijo 1 težko opravljajo svoje delo konstantno dobro.

Za kaj takšnega pa bo potrebno vsekakor začeti uresničevati srednje- oziroma dolgoročne načrte in kar je še najbolj pomembno, z istim selektorjem. Če so prišli do takšne pravilne ugotovitve v hokejsko trenutno bistveno (ali vsaj bolj) razvitih državah, kot sta Švica in Norveška, ne razumemo, zakaj bi bili v Sloveniji drugače misleči in vedno nekaj posebnega glede nečesa, o čemer trenutno lahko samo sanjamo. Na potezi je torej Hokejska zveza Slovenije.

Foto: Sportida.com