Maja Matevžič: Z optimizmom do uspeha

Maja Matevžič je nova kapetanka ženske teniške reprezentance

Ste nekdanja teniška igralka, ki se je po končani profesionalni karieri podala v trenerske vode in ustanovila lastno teniško šolo. Sedaj ste vsemu temu dodali še vlogo kapetanke naše reprezentance v Pokalu federacij. Kako se počutite ob prevzemu te funkcije?

Ko se enkrat podaš v trenerske vode in ko si tudi nabereš že nekaj tovrstnih izkušenj, je prevzem take vloge, takšne funkcije, zate osebno lepa priložnost, da se izkažeš, in predvsem tudi nadgradnja tvojega trenerskega dela. Sama osebno sem zelo zadovoljna, da sem se po tem, ko sem prenehala z igranjem tenisa, preizkusila tudi na drugi strani, torej kot trenerka.

Tudi sami ste v svoji karieri vestno zastopali našo državo. Izpustili niste niti enega nastopa v Pokalu federacij. Torej lahko rečemo, da vam je nastop za državni grb vedno izredno veliko pomenil, kajne?

Res je, odzvala sem se vsakemu povabilu, saj mi je nastopanje v Pokalu federacij vedno veliko pomenilo in mi predstavljalo veliko čast. Še posebej takrat na olimpijskih igrah, na katere sem sicer odšla poškodovana, a mi je dejstvo, da sem tam in sem del reprezentance, pomenilo izredno veliko. In ravno od vsega tega izvira tudi to, da sem vlogo kapetanke sprejela s tako velikim veseljem in častjo.

Pohvalite se lahko tudi z nemalo pomembnimi zmagami za slovensko žensko teniško reprezentanco v tem tekmovanju, je tako?

Ja, res je. V vseh svojih nastopih v Pokalu federacij sem zbrala kar nekaj pomembnih zmag in pripomogla k uvrstitvi v svetovno skupino. Takrat smo premagale Turčijo in Ukrajino, sama pa sem tudi premagala igralke kova Jelene Janković in podobne. Tako da na čas zastopanja Slovenije v tem tekmovanju, me vežejo tudi lepe zmage. Še več sem si jih seveda pozneje želela tudi v svetovni skupini, a se žal ni izšlo ravno tako kot smo si želele.

Nastopi za državni grb so ji bili vedno v veliko čast

In ravno zaradi teh izkušenj, ki jih imate, v Pokalu federacij boste znali tisto, kar ste iskali ali želeli imeti pri kapetanu kot igralka, sedaj vi lahko ponujali svojim varovankam. Je tako?

Prav zagovotove je zelo koristno, če imaš nekaj izkušenj, takšnih ali drugačnih, da jih deliš z drugimi. To bom poskušala tudi sama. Meni osebno je veliko pomenila tista prava klima, tisti pravi duh v ekipi, zato bom tudi sama skrbela za to, da se bomo z dekleti odlično razumele in dihale skupaj. Tenis je pač šport, kjer si čez leto sam, zato je lepo tistih nekaj dni na leto, združiti moči in delovati skupaj s soigralci kot celota. Tako da seveda obstajajo nekatere pomembne oporne točke v vlogi kapetana, ki jih bom poizkušala tudi sama čim bolj prevzeti in prenesti v svoje delo.

Katere so potem po vašem mnenje tiste najpomembnejše in najbolj ključne lastnosti, ki jih mora kapetan ekipe v takšnem specifičnem tekmovanju imeti?

Kapetan mora biti v prvi vrsti izjemen motivator in zelo pozitivna oseba. Torej človek, ki te zna dvigniti tudi takrat, ko ti ne gre, te vzpodbujati in bodriti. Na kratko – da zna poskrbeti za dobro vzdušje v ekipi. Ker ekipa mora dihati kot eno. Seveda pa mora poskrbeti tudi za to, da med člani ekipe ni razlik. Te se že tako ali tako kažejo glede na rezultate, na položaj na lestvici. In te razlike je treba v tistem tednu, ko je celotna reprezentanca
zbrana, zabrisati in delovati kot eno. 

Iz kje boste črpali ideje za način dela v tej novi vlogi? Se boste osredotočili na svoje dosedanje trenerske izkušnje ali vam bodo v vzor ali pa kot navdih služile izkušnje, ki ste jih imeli s kapetani, pod katerimi ste vi delovali?

Upam predvsem, da bom znala združiti oboje, ker se mi zdi, da bi to znal biti najboljši recept. Torej, da bom tekmovalki s klopi znala svetovati na podlagi do sedaj nabranega znanja in izkušenj, ki jih imam kot trenerka, ter po drugi strani, da bom znala ob vsem tem upoštevati tudi tisto, kar sem doživela v Pokalu federacij sama. Sama namreč še kako dobro vem, kakšni občutki te navdajajo v tem tekmovanju, kako razmišljaš, kaj potrebuješ, česa si želiš. In to je tisto, kar bom dekletom skušala nuditi po drugi strani. In ravno to, da sem se
že do sedaj znašla na obeh straneh, zna biti dobitna kombinacija.

"Biti nekdanji teniški igralec in trener je lahko dobitna kombinacija"

V času, ko je bila vaša kapetanka Mima Jaušovec, vam ni bilo lahko. Bili ste tretja igralka naše reprezentance, zadnja violina. Verjetno ste se iz tega veliko naučili, predvsem tega, da svojih varovank v tak položaj nikoli ne boste postavljali…

Veste, ekipa mora biti v Pokalu federacij enakovredna, kar pa je seveda težko doseči. Ne bi rada rekla, da sem bila zadnja violina, bila pa sem res tista tretja igralka za Katarino Srebotnik in Tino Pisnik. Sama imam, vsaj kar se tega tiče, bistveno lažjo nalogo kot jo je takrat imela Mima Jaušovec, saj Polona Hercog res toliko prevladuje v svoji teniški igri, da je povsem jasno, da je naša prva teniška igralka v tem tekmovanju. Me pa smo bile takrat res zelo enakovredne in smo se nenehno primerjale ter "borile", katera bo igrala, kaj bo igrala in tako, zaradi česar Mima res ni imela lahke naloge. Ravno zato sem po eni strani kar vesela, da se mi s takšnimi težavami ne bo potrebno ukvarjati, če pa že kdaj, sem pa prepričana, da bom naredila tako, da se bo vsaka izmed deklet v svoji vlogi dobro počutila.

Še se nekoliko dotakneva še trenutnega stanja v ženski teniški reprezentanci. Kako ocenjujete njihove nastope v letošnji sezoni?

Dekleta so v letošnji sezoni prikazala dobre predstave in obstanek v tej drugi svetovni skupini je velik uspeh. Zavedati se je potrebno, da je v tem tekmovanju vsaka zmaga zelo pomembna in za nas je bila letos najpomembnejša ravno tista proti Kanadi, s katero so se dekleta obdržala v tej skupini.

Kje vi vidite rezerve?

O tem je zelo težko govoriti, saj vsi vemo, da na nastope in uspehe v Pokalu federacij v veliki meri vplivajo dnevna forma, vzdušje in ostali dejavniki. Imamo pa nedvomno dobro ekipo. Polona Hercog in Nastja Kolar sta dve mladi in zelo talentirani igralki pred katerima je še lepa prihodnost. Potem je tu še Andreja Klepač, ki dobro nastopa v dvojicah, in seveda tudi Katarina Srebotnik, ki se bo verjetno kmalu spet vrnila v ekipo. To je ekipa, ki še veliko obeta in jaz sem prepričana, da to, kar so dekleta dosegla do sedaj, še ni njihov maksimum. Kot sem že rekla – treba je biti pozitiven!

"Ključ do uspeha je pozitivna naravnanost!"

Katarina Srebotnik je v sedanji ekipi tista najbolj izkušena članica. Mislite, da se bo vrnila nazaj?

Prepričana sem, da Katarinina zgodba z nastopanjem v Pokalu federacij še ni zaključena. Je res, da ne bo odpotovala z nami na Japonsko, a zato je navedla svoje razloge in jaz jih kot kapetanka spoštujem in seveda upam, da se nam v prihodnje čim hitreje spet pridruži.

Ko sva že ravno na Japonskem… Kakšna so vaša pričakovanja? To bo vaš prvi preizkus v vlogi kapetanke.

Že v naravi športnika je, da se v vsako tekmo poda z vsem optimizmom, ki ga premore in z veliko željo po zmagi. Tudi tokrat ni nič drugače. Je že res, da se v tistem tednu, ko tekmovanje poteka, lahko zgodi marsikaj, ampak pomembno je, da tja odideš z namenom, da zmagaš in zato je to tudi edini logičen cilj, ki ga imamo.

Kaj pa, če se vaših pričakovanj dotaknemo nekoliko širše? Kakšni so cilji za prihodnjo sezono? Obstanek v drugi svetovni skupini?

Nedvomno je obstanek v tej skupini eden izmed naših ciljev v prihodnji sezoni, ampak jaz na vse skupaj gledam nekoliko drugače. Že pred tem v svoji karieri, kot tudi sedaj, se osredotočam na posamezno tekmo in ne delam nekih dolgoročnih planov. Zato je naš trenutno prvi cilj zmaga proti Japonski. Po tem pa se bomo pogovarjali naprej in se osredotočali na nove zmage in postavljali nove cilje. Morda celo višje kot je obstanek v tej skupini.

Mislite, da vam je Iztok Božič pripravil dober teren na trenerskem/kapetanskem mestu?

Mislim, da je vsak trener zgodba zase. On je v to zgodbo prinesel neke svoje kvalitete, jaz pa se bom trudila, da prinesem svoje. Zato je izjemno težko ocenjevati delo trenerja, je pa res, da je on imel nek svoj pogled, neko svojo vizijo, drugačno od tiste, ki jo imam jaz. Je pa nedvomno v teh letih opravil kvalitetno delo.

Za prihodnost slovenskega tenisa nam po besedah Maje Matevžič ni potrebno skrbeti - za to v veliki meri skrbi tudi sama s teniško šolo Maje Matevžič

Glede na to, da tudi sami vzgajate mlade teniške upe, nam verjetno lahko poveste, ali moramo skrbeti za
prihodnost ženskega tenisa pri nas?

Za to nam prav zagotovo ni potrebno skrbeti. V Sloveniji vzgajamo veliko odličnih teniških igralk in igralcev, ki imajo velik potencial, ampak zaenkrat še niso del te ekipe, del te zgodbe v Pokalu federacij. Ne bi rada govorila o imenih, bom pa nedvomno budno spremljala tudi nastope mlajših, pa bomo vidli, ali si bo kdo izmed njih
zaslužil nastop.

Tenis je dodobra zaznamoval vaše življenje, saj se zgodba povezana z njim še vedno nadaljuje. Po koncu kariere ste, kot že rečeno, ustanovili teniško šolo Maje Matevžič. Toda od kje pravzaprav ideja? Morda od brezpogojne ljubezni do tenisa in dejstva, da si brez njega ne morete predstavljati življenja?

Pravzaprav se moja teniška zgodba ni nikoli zaključila, če tako pogledamo. Ko sem zaključila s profesionalno kariero, sem začela trenirati takrat 11-letno Mašo Marc, s katero sva dobro sodelovali. Nanizali smo veliko uspehov in saj veste, dober glas se širi v deveto vas, in s tem se je zanimanje vse skozi povečevalo. Tako da prvotna ideja ni bila zbrati nekaj otrok in ustanoviti teniško šolo, vse to je prišlo samo po sebi in je le logična posledica.

Torej se je vse skupaj začelo z eno varovanko?

Tako je, vse skupaj se je, kot omenjeno, začelo z Mašo, potem pa je bilo vedno več zanimanja, vedno več otrok in odločili smo se, da leta 2006 ustanovimo šolo. Na začetku je bilo okoli deset otrok, danes pa nas je že preko šestdeset. 

Zaradi izjemnega trenerskega štaba, ki skrbi za teniški podmladek v šoli Maje Matevžič, odločitev za našo nekdanjo teniško igralko, da prevzame vlogo kapetanke, ni bila pretežka

Kje pa deluje vaša teniška šola?

Poleti smo na teniških igriščih na Svobodi, na Viču, medtem ko se pozimi preselimo v dvorano na Dolgem mostu v Ljubljani. 

Nova vloga v slovenskem ženskem tenisu vam bo vzela še dodaten čas. Vam bo uspelo uskladiti vse skupaj?

Vse skupaj prav zagotovo ne bo enostavno, saj je nas trenerski štab v teniški šoli majhen. Smo le štirje, dve trenerki in dva trenerja, tako da bo zame vse skupaj zelo naporno. A ker vem, da za mano stoji izjemno kvaliteten in strokoven kader, odločitev, da sprejmem vlogo kapetanke, ni bila tako težka. Če imaš ob sebi ljudi, s katerimi se dobro razumeš in jim zaupaš, potem je vse lahko. Poleg vsega pa je tenis resnično del mojega vsakdana, tako pomemben element, da si brez njega ne morem predstavljati življenja, in je bilo vse skupaj pravzaprav popolnoma jasna in razumljiva poteza.