Hebar mlajši: Zdaj sem spet lačen hokeja

Odkar ste zamenjali okolje, ste odigrali 12 tekem in v njih zbrali šest točk. Verjetno ste zadovoljni s tem izkupičkom glede na stanje, v katerem ste bili na začetku sezone?

Sem zadovoljen, je pa res, da bi lahko startal še boljše. Če bi bil namreč kdaj še bolj skoncentriran pred nasprotnikovimi vrati, bi lahko zabil še kakšen gol, lahko bi zbral tudi kakšno dodatno podajo. V tem primeru bi verjetno dosegli kakšno zmago več, kot jih imamo do zdaj. Je pa res, da je naša ekipa zelo mlada, tako da preveč nezadovoljen niti ne morem biti.

Dosegli ste že štiri gole, kar je identičen dosežek tistemu, ki vam je pred tem uspel skupaj v enem celem letu, ko ste nastopali onkraj Atlantika in v končnici državnega prvenstva. Ali to pomeni, da je na Švedskem lažje premagovati tekmečeve čuvaje mreže?

Ne, sploh ne. Povedal vam bom naslednji podatek. V zadnjem dvoboju proti Leksandsu smo si v 60 minutah ustvarili zelo malo res zrelih priložnosti za zadetek, v Allsvenskan se namreč igra zelo obramben hokej. Poleg tega dobre ekipe še sploh stavijo na ta element hokejske igre in če ne izkoristiš tistih priložnosti, ki se ti ponudijo, se ti ne piše nič dobrega. Hkrati pa je reakcijski čas na ledu bistveno hitrejši kot v EBEL.

Torej lahko zaključiva, da je Allsvenskan povsem drugačno tekmovanje od EBEL?

Vsekakor. Ne bi rekel, da je ena ali druga liga kaj slabša od nasprotne, gre enostavno za to, da je Allsvenskan liga za dokazovanje. V njej nastopa polno nadebudnežev, ki želijo nekoč zaigrati v Elitserien. Ritem igre je velik, ogromno poudarka je na drsanju pa tudi na igri na telo. Prehodi iz obrambne v napadalno tretjino so pravzaprav ekspresni. Lahko bi rekel, da mi je to tekmovanje pisano na kožo.

Kaj pa vi, ali ste pisani na kožo strategu, ki vodi Trojo?

Takoj, ko sem prišel v klub, mi je trener dejal, da naj se zgolj osredotočam na to, da bom igral ekipno, pa četudi moja osebna statistika ne bo blesteča. Da bo pač slednja takšna prej ali slej.

Andrej Hebar mlajši v dresu Troje-Ljungbyja

No, očitno se je to zgodilo prej kot slej. Ali lahko rečeva, da se vam je ponovno vrnil tisti občutek izpred leta in pol, ko ste blesteli v EBEL?

Zagotovo. V psihičnem pogledu sem na precej višji ravni, kot sem bil denimo še na začetku sezono v Olimpiji. Ko takole razmišljam o preteklosti, se mi zdi, kot da sem v zeleno-belem dresu malce zaspal, zdaj pa sem se spet prebudil. Zdaj sem ponovno željan tekem, treningov, skratka lačen sem hokeja.

Glede na to, da ste v Ljungbyju že slab mesec, ali lahko malce opišete tudi sam klub. Kako so vas sprejeli?

Odlično. Ko se takole spominjam svojih mladostniških dni, mi je zdaj še kako žal, da tedaj, ko sem bil prvič na Švedskem s šestnajstimi leti, nisem v tej deželi tudi ostal. Tukaj imam vse, kar potrebujem. Stanovanje, avtomobil, svojo opremo, 'ni da ni'. Skratka, razmišljam lahko samo o hokeju in o ničemer drugem. Da sem se čim prej privadil na vse, kar je novo, pa mi je precej pomagal tudi Žiga (Pavlin, op. p.), saj je tu že pravi domačin.

Kakšna ekipa je Troja, ali morda lahko izpostavite katerega od soigralcev?

Ja, eden je pa res nekoliko poseben. Najprej sva celo igrala skupaj v istem napadu, toda ker imava oba rada plošček čim dlje v svoji posesti, podoben pa je bil tudi najin tretji soigralec v napadu, naju je trener ločil. Je pa Åslin zelo dober, mlad igralec, pred katerim je še zelo lepa prihodnosti. Trenutno je tudi najboljši strelec našega moštva po točkah s sedmimi goli in 14 podajami.

Veselje 27-letnega Ljubljančana po golu "ala" Frank Banham

Kako pa gre Žigi Pavlinu?

Enkratno. Žiga igra zelo dobro, marsikomu bi povsem zaprl usta. V obrambnih nalogah je zelo zanesljiv, v napadu pa zelo učinkovit. Tako je že kar šestkrat zatresel nasprotnikovo mrežo. Če k temu dodam še to, da se je petkrat vpisal med podajalce, sem povedal dovolj. O njem lahko torej povem same pozitivne stvari.

Kam pa sicer cilja Troja v letošnji sezoni?

Na uvrstitev v končnico. Slednja pa se v Allsvenskan igra po nekoliko drugačnem sistemu kot v EBEL. Prva tri moštva po rednem delu se v njo uvrstijo neposredno, moštva od 4. do 7. mesta pa se nato potegujejo še za preostalo mesto, ki pelje v končnico. Vsem štirim zasedbam iz Allsvenskan se nato pridružita še zadnjeuvrščeni ekipi iz Elitserien. V obračunih med temi šestimi moštvi nato dobimo najboljši, ki se uvrstita v Elitserien, ostale pa se nato merijo v Allsvenskan. Sami smo trenutno na 10. mestu na lestvici, radi bi se potemtakem prebili vsaj do 7. mesta, ki še vodi v končnico. Potencial za ta dosežek imamo, še sploh, ker so v naši ekipi zbrani mladi hokejisti, ki so sicer člani klubov iz Elitserien, toda v Troji igrajo kot posojeni igralci oziroma kot igralci na dvojno registracijo. Manjka pa nam izkušenj, kar je glede na prej povedano dokaj razumljivo. Na trenutke igramo izvrstno, spet drugič pa katastrofalno. Veliko je torej nihanj.

Glede na to, da ste sami praktično nastopili že proti vsem nasprotnikom, morda lahko ocenite, ali je ta vaš cilj dejansko uresničljiv?

Vsekakor je uresničljiv, toda mirno lahko rečem, da nas čaka izjemno težko delo.

"Kdaj se bo spet nekje v bolj oddaljeni tujini zgodilo, da bo naenkrat skupaj čakalo na sodniški met kar pet slovenskih hokejistov, kot je bilo to v naši medsebojni tekmi proti Södertälju."

Ali lahko kakšen klub še posebej izpostavite, da je nekoliko boljši od ostalih oziroma vam je še posebej padel v oči?

Zagotovo izstopa Örebro, za katerega denimo nastopa Conny Strömberg. Ta ekipa igra zelo enostaven, toda tudi zelo učinkovit hokej. Po imenih ima močno moštvo tudi Malmö, vendar mu trenutno ne gre najboljše. Västerås, s katerim igramo v naslednjem kolu, je prav tako dober. Šest, sedem ekip je na približno enaki ravni, ostale pa niti niso toliko slabše, kot so zgolj manj izkušene.

V dosedanjem poteku prvenstva ste se tudi že lahko pomerili proti ostalima "slovenskim" kluboma, če se lahko tako izrazimo, Södertälju in Oskarshamnu. Kakšno je bilo snidenje z vsemi temi kolegi iz reprezentance?

Nadvse prijetno. Posebej mi bo ostala v spominu Žigova opazka, češ, kdaj se bo spet nekje v bolj oddaljeni tujini zgodilo, da bo naenkrat skupaj čakalo na sodniški met kar pet slovenskih hokejistov, kot je bilo to v naši medsebojni tekmi proti Södertälju. Drugače pa sva z Žigo po dvobojih pokramljala tako z Blažem Gregorcem, Žigo Jegličem in Robertom Saboličem kot tudi z Davidom Rodmanom, ki nastopa za Oskarshamn.

Pa ste se pogovarjali v švedščini (smeh)?

Ne, to pa ne (smeh). Sicer je res, da mi omenjeni jezik ne povzroča skoraj nikakršnih težav, saj sem ga vajen že iz moje prve švedske izkušnje, toda ostali, jasno, še niso toliko na ti z njim, da bi lahko kar nemoteno klepetali. Glede švedščine pa je tako, da skušam obnavljati znanje tega jezika tudi s tem, ko se vsakodnevno pogovarjam s soigralci in trenerjem. Če mi kakšna beseda ne gre od rok, jo pač povem v angleščini in je stvar rešena.

"Ko se takole spominjam svojih mladostniških dni, mi je zdaj še kako žal, da tedaj, ko sem bil prvič na Švedskem s šestnajstimi leti, nisem v tej deželi tudi ostal. Tukaj imam vse, kar potrebujem."

To znanje vam bo prav gotovo prišlo prav tudi v zasebne namene, ko ga bo treba uporabiti pri vsakdanjih opravilih v mestu?

Nedvomno. Je pa Ljungby zelo majhno mesto, ne samo za švedske, v bistvu tudi za slovenske razmere. Ima 15.000 prebivalcev, ljudje pa živijo za hokej, saj je le-ta edini šport, ki domuje v tem mestu. Lahko bi rekel, da so Ljungby nekakšne švedske Jesenice. Dvorana, ki sprejme 2500 gledalcev, je tako ves čas polna.

Foto: brightphoto.se