Marcel Rodman: Tudi to bom prebrodil

Na tekmi 12. kola lige EBEL med Dunajem in Gradcem vam je soigralec nesrečno nastreljal plošček naravnost v vašo glavo. Kako se je vse skupaj sploh zgodilo in kakšne bolečine ste začutili v tistem trenutku?

Sploh ne vem, kako naj razložim to. Igrali smo z igralcem manj, naš branilec je dobil plošček in jaz sem mislil, da ga bo poslal po bandi na drugo stran. On se je odločil, da ga bo z diagonalnim visokim strelom izbil iz naše obrambne tretjine. Jaz sem drsal v svojo smer, ker sem predvideval, da bo naredil nekaj drugega. Plošček me je tako nesrečno zadel v kost za ušesom, mi prebil kost in me zelo hitro spravil na tla. Bilo je kot da bi me nekdo s palico s polnim zamahom udaril po glavi. Takšne so bile tudi bolečine.

Od tistega nesrečnega dogodka še niste zaigrali. Kaj so pokazale preiskave? Ali so vam postavili kakšno diagnozo?

Prave diagnoze nimam in to je sedaj problem, ker se ne ve, ali gre za pretres možganov ali ne. Zdravniki se ne znajo odločiti, ali je ali ni. Jaz pa nimam nekega pravega občutka. Zbujam se z glavobolom. Stanje se ni še nič popravilo.

Ali ste že poskusili trenirati na ledu?

Po tisti tekmi oziroma že takoj po drugi tretjini so me odpeljali v bolnico, kjer sem ostal na opazovanjih. Naslednji dan sem se vrnil domov, v tem času pa sem precej prespal, veliko sem počival. Tretji dan po tekmi sem se vrnil na led in normalno treniral. Vse je bilo v redu, potem pa me je po treningu začela boleti glava, še posebej ušesa. Po tistem se je stanje poslabšalo, tako da zdaj ne treniram več na polno.

Zdi se, da se vas poškodbe držijo tako močno kot pijavke. Kako se sami sploh lahko še sprijaznite z njimi?

Res ne vem, kje vedno najdejo mene. Tako pač je. Največji problem je, da ne morem iti normalno na trening ter da fantom ne moram pomagati na tekmah, kjer nam kot ekipi res ni šlo. Zdaj izgleda, da fantje počasi plezajo iz luknje. Najtežje je to, da življenje ne gre po nekih normalnih tirnicah. Če bi me pak zadel centimeter bolj levo ali pa desno, bi bilo stanje verjetno čisto drugače, saj sem imel čelado gor tako kot je potrebno. Podobno se mi je zgodilo tudi lansko leto, ko me je nesrečno porezala drsalka, kjer sem imel sicer ščitnik. Zaradi tega sem počival en mesec. Toda tako je, tudi to bom prebrodil.

Do poškodbe ste zaigrali na 11 tekmah in dosegli 4 točke. Kako ocenjujete vaše nastope? Ali ste zadovoljni z njimi?

Z začetkom sezone ne morem biti zadovoljen, tako osebno kot tudi ekipno ne. Šele malo pred poškodbo sem prišel do zaključka s trenerjem, saj je bil njegov plan, da igram v tretjem napadu. S tem mi je manjšal minute na ledu, tega pa v zadnjih letih nisem bil navajen, takšnega statusa v ekipi. Moram reči, da sem imel s tem kar malo problemov. Zadnje dve, tri tekme pred poškodbo sem dobil več nalog in moj čas na ledu se je povečal. Od trenerja sem dobil zagotovilo, da bom igral več, tudi v pomembnejših situacijah. Tako sem tudi bolj optimistično hodil na treninge in tekme, nato pa se je zgodila ta poškodba. Zdaj bo potrebno začeti znova. Kakorkoli obrnem zadevo, izgubil sem 14 dni, kar se ogromno pozna na moči. Kakšen bo moj status v ekipi ko saniram poškodbo, pa bomo videli ko se dejansko vrnem.

Vaša ekipa zaseda trenutno šesto mesto na lestvici lige EBEL. Kako so v klubu zadovoljni s tem? Verjetno so cilji višji od trenutnih rezultatov?

Uradno Dunaj cilja na finale, neuradno pa na naslov prvaka. Menim, da imamo dobro ekipo, fantje se med seboj dobro razumemo. Na začetku mogoče sploh nismo igrali tako slabo, vsaj napadalno ne. Šibki smo bili v obrambi, oziroma tako smo igrali. Ko smo začeli izgubljati tla pod nogami, pa smo začeli pešati tudi napadalno. Kar naenkrat nismo sestavili več nič, tako v obrambi kot tudi v napadu ne. Ko začnejo vsi posamezniki na silo iskat odgovore, ne gre. Tega se zdaj zavedamo. Sezona je še dolga, zaradi drugega sistema lige, ki se igra letos, nismo še nič izgubili, zato naprej gledamo pozitivno.

Kako se na Dunaju počutite letos, potem ko je klub zapustil vaš brat David, s katerim sta skupaj preživela ogromno časa? Kako se znajdete brez njega na ledu in v prostem času?

Sigurno je drugače. Zadnja leta sva igrala skupaj cel čas, na ledu se res ujameva. Na začetku sezone mi je zares manjkal, saj sem imel vsak trening, vsako tekmo, ob sebi druge igralce. Za uigravanje potrebuješ čas, vprašanje pa je, če se na koncu sploh ujameš. Včasih enostavno ne gre. Kar se tiče privatnega življenja pa enako. Pet let smo živeli v bližini. Njegova in moja žena se odlično razumeta, zato smo na Dunaju večino časa preživeli skupaj. Tega sedaj več ni, toda saj smo odrasli. To je ena navadna življenjska izkušnja oziroma navadna stvar. Tudi brez njega shajamo. Bi bilo pa zelo dobro, če bi mogoče že naslednje leto lahko zopet bili nekje bližje.

Lahko podate še komentar na dosedanje predstave obeh slovenskih moštev v ligi EBEL?

Začetek sezone se mi osebno zdi zelo pomemben. Olimpiji je uspelo v prvih tekmah odigrat dobre partije, zmagali so na nekaj pomembnih srečanjih. Dobili so samozavest in zdaj zaupajo sami vase. Ko gre celotni ekipi dobro, izstopajo tudi nekateri posamezniki. Nekateri so v dosedanjem delu dosegli rezultate, ki jih niso v celotni lanski sezoni. Igrajo zelo dobro, za kar si zaslužijo čestitke. Medtem pa so na Jesenicah vedno znova neki problemi, seveda izven garderobe. To se nekje mora poznati, zato so tam kjer so. Definitivno pa jih ni za odpisat. Ni rečeno niti to, da bo Olimpija celo sezono igrala tako dobro, da bo končala tam kjer je zdaj. Sezona je še dolga. Zaradi dobrega začetka se stvari rade poklopijo, tako kot so se Olimpiji. Na Jesenicah je pa takšno stanje zaradi drugih razlogov. 

Foto: Sportida.com